Grega Repovž

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Patrioti na oblasti

Predlog sprememb zakona o pooblastilih policije, ki ga je pripravilo ministrstvo za notranje zadeve, je pa v zadnji fazi usklajevanja, se bere kot slovenska patriotska zakonodaja: gre za predlog, ki je sprt z osnovami človekovih pravic, saj uvaja nesprejemljiv nadzor nad državljani. Pod krinko boja zoper domnevno naraščajočo nevarnost, ki v očeh te vlade oziroma notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar zelo očitno izhaja iz beguncev, se vsak državljan oziroma vsak, ki zgolj vozi avto po slovenskih avtocestah, spreminja v potencialnega kriminalca. Pri čemer se v Sloveniji na področju varnosti ni zgodilo čisto nič takega, kar bi dovoljevalo notranjemu ministrstvu zgolj pomisliti na dodatno represijo, ki jo predlaga. Nasprotno: Slovenija je še vedno iz leta v leto bolj varna država, ne glede na dogajanje okoli nas. A očitno je, da želi vlada begunsko krizo, domnevno latentni terorizem in na drugi strani povečano nestrpnost izkoristiti za zelo resno omejevanje demokracije, človekovih pravic in svoboščin. Če ne bi bilo na papirjih glave slovenskega ministrstva za notranje zadeve, bi si mislili, da gre za predlog iz kakšne z demokratičnimi standardi zelo skregane države.

Se zdi morda uvod dramatičen? Vlada oziroma notranje ministrstvo tako predlagata beleženje in hrambo vseh zapisov na družabnih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter – torej neselektivno zbiranje podatkov vseh državljanov. Mar se nam ni zdelo onkraj razuma, ko je to uvajala Amerika pod Bushevim predsednikovanjem? Zakonske spremembe predvidevajo tudi hranjenje in zbiranje vseh podatkov o premikanju vozil po avtocestah in vseh biometričnih podatkov. Na zalogo. Ne samo to: del izvajanja teh nalog naj bi prevzela kar zasebna podjetja, z izrekanjem denarnih kazni vred. Ministrstvo tudi predvideva uvedbo uporabe termovizijskih kamer in radarskih sistemov za detekcijo navzočnosti oziroma premikov skozi stene. Brez dosedanjih posebnih odredb in brez utemeljenega suma. A represija ni vezana le na te postopke, ampak želi policija po novem uporabljati tudi vojaško opremo in orožje, tudi oklepna vozila in orožje, namenjena bojem v mestih.

Zelo očitno je, da želi slovenska vlada stisko ljudi, strahove, ki jih ne nazadnje vzbuja tudi sama, pa čeprav za njimi ne stoji nobeno realno kaznivo dejanje – in tudi te podatke je predstavila sama vlada – izkoristiti za zaostritev represije. A v Sloveniji se ni zgodilo nič takega, kar bi upravičevalo stopnjevanje represije. Še več, danes se ve, da tovrstno stopnjevanje represije ni dalo nobenih resnih varnostnih učinkov v nobeni od držav, z ZDA vred. Ne, le kvaliteta življenja državljanov se je bistveno poslabšala.

Kako se lahko zgodi tak predlog, nekaj tako nedostojnega? Obstaja velika verjetnost, da v to sili ministrica za notranje zadeve, ki se je že doslej izkazala z vidika spoštovanja človeškega dostojanstva kot zelo vprašljiva oseba – pri čemer mislimo na njen izrazito neobčutljivi odnos do beguncev, opis hlad bi bil premalo. A že sam predlog je tako zunaj v tej državi uveljavljenih standardov, da bi moral že zaradi samega predloga predsednik vlade razmisliti o odpoklicu ministrice Györkös Žnidar. Morda je še mogoče razumeti, da so ga na ministrstvu pripravili, a da ga ministrica prevzame in posreduje kot predlog v usklajevanje z drugimi institucijami, meče temno senco na vlado kot celoto. Zlasti na predsednika.

Postavljati leta 2016 državljane pred lažno izbiro med varnostjo in svobodo, je namreč izreden korak nazaj – če ne zaradi drugega zato, ker danes vemo, da države, ki so se težav lotile z represijo, niso rešile ničesar, le življenje v njih se je bistveno poslabšalo. Deset let je minilo od zadnjega takega predloga, takrat ga je predstavila vlada Janeza Janše – in že takrat je bilo ogorčenje tako veliko, da ga je vlada umaknila.

Četudi gre le za taktiko in so nove metode represije v zakon vnesli zato, da bi skozi sito javnosti in politike prišli le nekateri, se je treba temu predlogu zelo jasno postaviti po robu. Ne le zato, ker ravno v teh dneh policija dokazuje, da jo je treba v že obstoječih pooblastilih prekleto bolje nadzorovati, ampak iz veliko bolj enostavnih in temeljnih vidikov: resnično gre za grobo poseganje v življenje, v demokracijo, v družbo, v zasebnost vsakega državljana. Ali drugače rečeno: v tem dokumentu se skriva razlog, zakaj je bilo treba že žici nasprotovati z vso silovitostjo. Ker žica že v izhodišču ni bila namenjena beguncem, ampak prebivalcem Slovenije. Namenjena je bila vzpostavljanju občutka ogroženosti in strahu – navedeni novi represivni ukrepi pa so le nadomeščanje žice z »drugimi tehničnimi ovirami«, kot temu reče premier Cerar.