Grega Repovž

18. 3. 2016  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Eksperiment Združena levica

Združena levica, zveza treh strank s šestimi poslanci v državnem zboru in manjšim številom občinskih svetnikov, začenja svojo transformacijo v pravo politično stranko. Najmočnejša stranka koalicije, Iniciativa za demokratični socializem (IDS), bo kot zadnja izmed treh strank v začetku aprila odločala o tem, ali se naj začnejo pogajanja z drugima dvema strankama, TRS – Stranko za trajnostni razvoj Slovenije, in DSD – Demokratično stranka dela, o preoblikovanju v eno stranko. A četudi se IDS za to ne odloči in se morebiti celo razcepi ob tem vprašanju, je že zdaj jasno, da bo Združena levica v tem letu doživela zelo verjetno transformacijo v eno stranko. Morebiten razcep IDS bo proces nastanka stranke Združena levica dejansko le še pospešil, bo pa bolj turbulentno vse skupaj – a tudi to je nekaj običajnega. Spomniti se velja združitvenega kongresa LDS leta 1994, ko so nekateri odhajali in ustanavljali svoje stranke, a na dan združitvenega kongresa na Bledu je bila pač zanimiva le tista zgodba, za katero je stal Janez Drnovšek z novim vodstvom stranke. Ostali so kaj hitro končali na smetišču politične zgodovine.

Že v tem trenutku je jasno, da ključni in prepoznavni ljudje Združene levice, s poslanci vred, že danes stojijo za projektom združevanja, pa tudi sedanji vodja poslanske skupine Združene levice in koordinator IDS Luka Mesec, ki si je uspel ustvariti močno in kredibilno javno podobo in je brez dvoma osrednja oseba nove levice, je nedvoumno povedal, da je zanj nastanek stranke Združena levica ključni cilj. Pri čemer ima Luka Mesec večji politični kapital od stranke, ki jo vodi (torej od IDS). In čeprav bomo v naslednjem mesecu zagotovo poslušali o notranjih sporih v IDS, že zdaj so vidni, je nastanek enotne nove stranke malodane že dejstvo. Če ne za druge, je to dejstvo za volivce – v njihovih očeh je to pač že ves čas ena stranka.

A glavno vprašanje je drugje – je Združena levica zmožna stopiti med večje stranke, prevzeti močnejšo iniciativo v slovenskem političnem prostoru? Zvezde so ji relativno naklonjene. Vzpon skrajne desnice po vsej Evropi in njene vse bolj trde pozicije ostrijo razlike med političnimi strankami, saj se tako leve kot desne sredinske stranke premikajo proti desni, ko poskušajo poloviti volivce, ki jim desnica polni glave s strahom in nacionalizmom. Poglejmo samo odnos do beguncev – nobene razlike ni med Cerarjevo SMC in Židanovo Socialdemokratsko stranko. Še več: za časa Boruta Pahorja, ki ga danes vsi izpostavljajo kot političnega preračunljivca, so bili slovenski socialdemokrati veliko bolj predani vprašanju globalnih človekovih pravic, kot so danes. Oziroma še bolj grobo rečeno: Pahor si takšne nevidne politike pri tem vprašanju ne bi nikoli dovolil, ko je stranko še vodil. Preprosto je to vseeno pač ena temeljnih socialdemokratskih zavez. SD pod Židanom se v resnici vse bolj kaže kot nekakšna druga SMC – in SMC je lahko pri teh vprašanjih tako konservativna in blizu desnici le zato, ker se današnji SD s to politiko res nič ne zdi narobe. Mar se je SD uprla postavljanju žice na meji? Pač ne, pa bi bilo to najbolj naravno.

Prav ta drža Socialdemokratov, ta njihova nesocialdemokratskost, je seveda srečna okoliščina za Združeno levico. In nobenega dvoma ni, da je med Socialdemokrati nemalo ljudi, tudi med poslanci, ki bi z veseljem zapustili svojo stranko in odšli proti Združeni levici, če bi to sporočilo vodstvo bodoče enotne stranke znalo dati. A zdi se, da je Združena levica že zdaj uspešno prerasla mladostniško upornost (oziroma so danes postali tudi sami stari obrazi) in je dejansko zmožna začeti zasedati tudi prostor SD. Doslej kljub vsemu socialdemokratskega bazena volivcev niso resno načenjali. Židan pa jim je naredil veliko prostora.

Temeljni problem, ki ga ima nova levica tako po Evropi kot v Sloveniji, je občutek volivcev, da so ti novi levičarji sicer zmožni rušiti, da so zmožni biti proti – ne pa da so zmožni nuditi stabilnost. Zadnji to kaže španski Podemos. Zahteve in pričakovanja ljudi pa so se od nastajanja nove levice po Evropi pa tudi v Sloveniji bistveno spremenili. Če se je v prvih letih po kriznem poku še zdelo, da ljudje pričakujejo velik obrat in da bodo volili tiste, ki ga nudijo, danes zahtevajo predvsem neko normalnost, pri čemer ne gre za vrnitev v neko preteklo stanje, ampak družbo normalnega življenja in stabilnosti. Ne prevratov, ampak službe za nedoločen čas in nizke najemnine za stanovanja, ne rezanje glav pogoltnim tajkunom, ampak postopno uvajanje prave udeležbe delavcev pri dobičku in brezplačno šolstvo.

Da bi razumeli, kaj je nova levica, se je v resnici treba začeti ozirati proti Grčiji. Aleksis Cipras, ki ga v drugih strankah nove levice (tudi v Združeni levici) danes sicer črtijo, je to prvi razumel. Ljudje imajo dovolj revolucij, ne nazadnje živijo v eri neoliberalizma – katerega temelj je prav konstantno krizno obdobje. Revolucije in krize, oboje ljudem onemogoča normalno življenje, oboje prinaša predvsem veliko razočaranja. Paradigme prihodnosti levice se skrivajo v ponudbi stabilnosti in ponujanju mogočega, ne pa grandioznega.