Strelske vaje

Vlado Miheljak

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Dva leva

»Bodeča ograja ni za … ni zoper begunce. Ta ograja je sporočilo hrvaški vladi.«
— Premier Cerar je v Cankarjevem domu slabo meril in ustrelil na sosedovo dvorišče (3. 3. 2016)

»Mislim, da je to ravnanje, ki se je v Kranju zgodilo, zame večja hipokrizija ravnanje ravnateljice (dijaškega doma; op. a.) kot nek upor teh staršev. Upor teh staršev je nezaslišan na nek način, ampak glejte … ravnatelj je tisti, ki mora sprejeti odločitve. Kaj se bomo vedno znova spraševali, ali bodo lahko v nekem razredu invalidi, Judje, priseljenci … ali bo tisti, ki je zato tam imenovan, da odloča, na podlagi vseh strokovnih presoj, na podlagi vseh informacij, ki jih pridobi, da sprejme odločitev s polno odgovornostjo in ustrezno skomunicira z ljudmi. … Ampak poglejte, kakšni smo Slovenci. Najprej se upremo, potem pa tako žensko, ki pravi, saj bi jaz pomagala, a na koncu nisem sprejela odločitve, ker so starši proti … izberemo za ime tedna. Našo lepo dušo hranimo s tem, ker nekaj ni naredila.«
— Mitja Čander je krepko zgrešil tarčo in zadel nadstropje niže (Tarča, TVS, 3. 3. 2016)

Jeseni leta 1957 se je deveterica temnopoltih dijakinj in dijakov iz Little Rocka v Arkansasu v ZDA odločila, da preizkusi praktično veljavnost serije odločitev vrhovnega sodišča o dokončni odpravi vseh oblik rasne segregacije oziroma njene implicitne oblike, ki so jo še v celotni prvi polovici dvajsetega stoletja uveljavljali pod blagovno znamko Separate but equal. Namreč, šestnajstletni najstniki, ki se jih je kasneje prijel vzdevek Little Rock Nine, so se vpisali na gimnazijo in svojo namero, da bodo hodili v »belsko šolo« vzeli zares. Zato so izzvali veliko ogorčenje lokalne belske javnosti.

Na ogorčenje krajanov se je odzval guverner Orval Faubus in 2. septembra 1957 poslal na prizorišče pred šolo nacionalno gardo. A ne zato, da bi omogočil zakonsko in ustavno pravico temnopoltih šolarjev do obiskovanja pouka, ampak da bi njihovo namero preprečil. Na pritisk zveznih oblasti je sodišče 20. septembra izdalo odločbo o odpoklicu nacionalne garde. Predsednik Eisenhower pa je gardo začasno postavil pod zvezno poveljstvo in v mesto poslal 1200 pripadnikov 101. divizije ameriških zračnih sil, ki so z avtoriteto zvezne države in trdoto puškinih kopit razgnali belske rasiste in najstnikom nepovratno utrli pot v šolo. Zgodba je nadvse poučna za Slovenijo. Ne zgolj zato, ker razkrije imanentni problem narodne garde, ki je kaj hitro ujetnik ideoloških, političnih, strankarskih interesov, ampak ker lepo pokaže, da kdaj pa kdaj država ne le sme, ampak tudi mora uveljaviti avtoriteto in prevzeti odgovornost. Ikonografija demonstracij v Little Rocku je bila na moč podobna tistim v Šenčurju, Vrhniki, Logatcu, Kidričevem in tudi v Lenartu, kjer ima skoraj vsaka druga hiša kakšnega dnevnega ekonomskega migranta v sosednji Avstriji. Vsebinsko pa je zaplet srhljivo podoben tistemu v dijaškem domu Kranj. Ni toliko nenavadno, čeprav nesprejemljivo, da so se starši in krajani uprli nastanitvi šestih begunskih otrok v dijaškem domu, ampak da se je od namere nastanitve otrok v domu na pritisk »civilne družbe« odstopilo. A Mitja Čander, ki je sicer pravilno izbral tarčo, je ustrelil popolnoma mimo. Namreč, ni zatajila ravnateljica dijaškega doma Nahtigalova, ampak šolske oblasti in vlada. Ravnateljica nima (ni imela) ekskluzivnega mandata, da bi odprla ali zaprla dijaški dom za begunske otroke. Je pa zaradi neznosnega revolta hotela staršem dati prave informacije in naletela na zid, ki so ga sovražno, sramotno in zavržno gradili tudi profesorji kranjske Gimnazije Franceta Prešerna. Kar se Nahtigalove tiče, je kljub agresivnemu pritisku izkazala državljanski pogum in strokovno odgovornost, za kar je vredna globokega poklona in bi jo bilo primerno nagraditi s kakšnim državnim odlikovanjem. A tega nikar ne predlagajmo predsedniku Pahorju, saj bi nagrado gotovo uravnotežil in jo podelil hkrati še Arhovi (profesorici sociologije!), ki je na zboru zastopala 24 nestrpnih profesorjev gimnazije.

Seveda se nikakor ne bi smelo pristati na pritisk. Če je kdo kljub dodatnim pojasnilom menil, da bi se njegov otrok ob prisotnosti beguncev zgolj slabo počutil ali bi se celo čutil ogrožen, ga naj pač izpiše iz javnega dijaškega doma in nastani v zasebni oskrbi. A kdo bi moral pri prvotni nameri vztrajati? Kajpak ne ravnateljica doma, ampak ministrica za šolstvo in šolske oblasti. Ne ministrica, ne šolske oblasti pa doslej niso ustrezno reagirale. Najprej bi seveda morali kategorično vztrajati, da je odločitev o primernosti doma za nastanitev (šestih!) otrok brez staršev strokovno utemeljena, potem pa se neizogibno spoprijeti še s tršim orehom, namreč z vlogo profesorjev in ravnateljice gimnazije Franceta Prešerna v celotnem škandalu. Ministrica, šolske oblasti in inšpekcije bi se morale opredeliti do nestrpnega ravnanja profesorjev in ravnateljice (»ne moremo mi reševati begunske problematike celotne Evrope«). Lahko nestrpni profesorji, ki se po tem, ko je nastal škandal, še nečastno potuhnejo in skrijejo, stopajo pred dijake in jih vzgajajo v odgovorne in strpne državljane? Ministrica molči. Morda zato, ker ima zaradi afere »stalna pripravljenost« zvezane roke. A če je to razlog neodzivnosti, je bolje, da tudi sama odstopi.

A kakorkoli. Begunska pot čez Balkan je, kot kaže, prekinjena. Poleg beguncev bo največja žrtev turška civilna družba, saj bo imel avtoritarni Erdogan poslej proste roke in mir pred Evropo. Samo da zaustavi begunce.

No, na neki sprevržen način bo poraženec tudi Janša. Ravno, ko se je začel rediti na račun beguncev in načrtoval predčasne volitve, mu bodo prekinili begunsko pot, ki nese zlata jajca in volilne odstotke. Še kolcalo se mu bo po njih. Po beguncih, namreč.