Vojska skrajnih levičarjev

N'toko

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Žive meje

Obiskovalci protestov v Ljubljani se kar dobro poznamo med sabo. Nekateri se hodijo politično izražat na ulico že od 80. let, drugi smo začeli v času študentskih protestov ali med vstajami, ne glede na generacijo pa lahko vedno računamo na to, da bomo pod transparenti videli znane obraze. Sem in tja se seveda zgodi kakšen večji dogodek, ki pritegne nove obiskovalce, večino časa pa se naš klub giblje med 500 in 2000. Imamo svojo skupno zgodovino, tudi nesoglasja in zamere, a ob političnih škandalih (še posebej, če za njimi stoji Janša) vedno strnemo vrste in se zberemo pred krajem zločina.

V vseh teh letih pa je stalno prisotna skupina protestnikov, ki se nikakor ne zlije z ostalimi in meče slabo luč na njihovo druženje. Kot tisti nadležni stric, za katerega vsi upajo, da ga tokrat ne bo na družinskem srečanju. Že odkar se udeležujem protestov, se debate po njih vedno vrtijo okoli teh nepridipravov, ki nosijo rdeče zastave ali pa si obraze prikrivajo s črnimi maskami. »Vzdušje je bilo super, samo ko ne bi tisti levičarji težili s svojo ideologijo!« Ljudem preprosto ni všeč, da se na njihovih povorkah zbirajo jugonostalgiki in anarho-nindže, tudi kadar so ti sami pobudniki dogodka. Tako zelo jim gredo na živce, da jih pogosto imenujejo kar z Janševim izrazom: levi fašisti.

Ob pogledu na brezsramno levičarsko ikonografijo večino protestnikov najbrž najprej prešine, da bo ta pokvarila fotografije v medijih. Protest velja za nekakšen PR-dogodek našega društva, na katerem imamo aktivisti priložnost celotni državi pokazati, da smo mi tisti civilizirani in napredni del družbe. Zato na ulice prinesemo svoje najbolj prijazne nasmeške, beremo poezijo, pripenjamo vrtnice na policijske oklepe in skandiramo simpatične nepolitične slogane. A ko se že zdi, da bomo s svojim manifestom ljubezni nagovorili širno Slovenijo, se najdejo skrajneži, ki pred kamere privlečejo rdeče zvezde in spet razdelijo ljudstvo. Temu sledi obvezno opravičevanje, s katerim se ostali poskušajo distancirati od političnih sporočil svojih soprotestnikov. »Na shodu smo bili sami mirni in neideološki ljudje. Le peščica je bila skrajnežev.« Če hoče protest postati sprejemljiv za TV-ekrane, mora sporočiti, da sicer nasprotujemo določeni politiki, nočemo pa ogrožati sistema in javnega reda. Nevede celo začnemo ponavljati tiste fraze, ki jih ob takih priložnostih tako radi uporabljajo politiki: »Najhujša stvar, ki se lahko zgodi, je, da se politika preseli na ulico!« Naša zborovanja se tako spremenijo v eno samo utrjevanje mainstream morale. In najbrž globoko v sebi tudi sami tako mislimo – da bi država popolnoma lepo delovala, če bi se le vsi obnašali tako lepo kot mi in ubogali pravila.

A kaj, če nič od tega ni res? Kaj pa, če ima skrajna levica prav in država res ni namenjena večini državljanov? Kaj pa, če policija res ni tu, da nas varuje? In kaj, če res ne moremo tega popraviti le z volitvami in prijaznimi opozorili? Ko so socialisti pred tremi leti na vstajah kričali, da menjava obrazov v parlamentu ne bo prinesla sprememb, so očitno imeli prekleto prav – od Cerarjevega prihoda na oblast sta se revščina in socialna izključenost še naprej stopnjevali, da o kršitvah človekovih pravic sploh ne govorimo. In trditev anarhistov, da se policija kljub vrtnicam na oklepih ne bo postavila na stran zatiranih, se je še vsakič izkazala za resnično. Videli smo njihove goljufije, vpetost v korupcijo in politične spletke, njihovo toleranco do neonacistov, nasilje in rasizem. Vsak delavec, priseljenec, socialno izključen ali izbrisan prebivalec Slovenije dobro ve, da pravila v tej državi niso bila napisana za njega.

Če kje, bi pričakoval, da se bodo te napetosti izrazile na protestih, v resnici pa se po navadi zgodi obratno – takoj, ko kdo pride na dan z željo po radikalnih spremembah sistema ali pa se hoče postaviti po robu fašističnim tolpam, med množico nastopi nelagodje. Teptanje življenj, ki poteka po birokratski poti, lahko še nekako prebavimo, ob misli na ulični pretep ali prevrnjen avto pa nas prevzame panika. Ko pomislimo, da bi nasilje izvajal še kdo drug kot država, nam moralni kompas podivja in pohitimo v spovednico. »Ne, ne, saj nismo mislili tako, mi smo samo prišli mirno povedat, da bi radi malo več humanosti, v kolikor to seveda dopuščajo zakonski okvirji ...« Seveda ne gre za to, da bi morali postati nasilni, niti se nam ni treba strinjati s prepričanji radikalne levice, ki s svojo ljubeznijo do pompoznih retro rekvizitov včasih kar sama kliče po norčevanju. Vseeno pa ostane vprašanje: če protesti nimajo namena problematizirati sistema, nočejo ogrožati vlade, nočejo ovirati državnega aparata, nočejo blokirati fašističnih shodov ali sploh kogarkoli vznemiriti, kaj je pravzaprav njihov namen? Je to samo urbana levičarska verzija Planice, kjer namesto skokov ocenjujemo govore in glasbene nastope?

Zato je treba preizprašati moralno paniko, kakršna je nastala med protestniki po objavi fotografij zamaskiranih aktivistk na ljubljanskem probegunskem shodu. Na trenutke namreč zvenimo podobno kot Branko Grims, ki je pred novinarji stokal: »Upam, res upam, da si nihče ne želi nasilja ...« (Zraven pa komaj skrival, kako zelo si ga želi.) Zaskrbljeni državljani so lahko mirni, nihče na levici si ne želi nasilja in nobenega maoističnega državnega udara ni na vidiku. Vojska skrajnih levičarjev ne obstaja nikjer drugje kot v Grimsovi glavi. Vseeno pa je v skrbeh politikov nekaj resnice – radikalna levica si dejansko želi biti nevarna za obstoječi sistem. Jasno pa je, da njena moč nikoli ne bo v fizični sili, ampak v tem, da si lahko privošči razmišljati zunaj okvirov liberalne morale in se lotiti tistih bojev, ki ne prinašajo medijske všečnosti ali političnih točk. Boj za enakopravnost vseh ljudi v današnjih časih nestrpnosti pač ni PR-ovski projekt, ki bi moral biti simpatičen urednici Tarče. In čeprav družbenih sprememb ni mogoče doseči le z uličnimi manifestacijami, se tam lahko naučimo, kaj pomeni združiti moči in stati za svojimi prepričanji. Če z bojem za pravice mislimo resno, so nam lahko ženske, ki so se na Kotnikovi brezkompromisno postavile v prvo obrambno linijo pred neonacisti, lahko le navdih.