-
Za začetek: prav nič nisem ponosna, da kadim. Zadeva je fuj. Kadilskega kašlja sicer še nisem pridelala, zato pa, medtem ko to pišem, tipkovnico počasi, a neusmiljeno prekriva tanek sloj drobnega sivega pepela, kot da bi sredi nje bruhal majcen vulkan, to pa je, milo rečeno, grdo. Ker tako kot Mark Twain ugotavljam, da je opustitev kajenja nekaj najlažjega na svetu, saj sva oba to storila vsaj tisočkrat, in ker bi z veseljem nehala kaditi še tisoč prvič, bi prav rada pristavila lonček k javni razpravi, v kateri prevladujejo dušebrižniški toni, in podprla predlog sprememb zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki ga je prejšnji teden na novinarski konferenci predstavila Milojka Kolar Celarc – vse tiste sličice počrnelih pljuč na cigaretnih škatlicah in tako dalje –, ko bi bila prepričana, da bodo spremembe zares kaj zalegle. Pa verjetno ne bodo.
-
V glavnem so zdaj vse špranje zadelane, ministri so torej zbrali vsak svojih milijon namestnikov in pomočnikov in tako se je počasi izoblikovala podoba nove hrvaške vlade. Kar zadeva kulturo, je šlo vse k vragu, dobro znani ustašoljubec se je že ugnezdil na čelu tega resorja, čeprav je osebno preklical opravičila, češ da so njegovi nacistični izdelki nastali, ko je bil še dečko tam nekje pri 25 letih. Še čisto sveža, stara samo dve leti, je trditev, s katero je podkrepil takšno pisanje v preteklosti. Pred pičlima dvema letoma je torej zapisal, da je bilo »leto 1945 največji poraz za hrvaški narod«.
-
Februarja 1936 je izšlo Keynesovo delo Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (ST), ki je povzročilo revolucionarne zasuke v ekonomski teoriji, ideologiji in politiki. Revija Times je 31. decembra 1965 izšla s Keynesovo naslovnico in se v vodilnem članku poigrala, češ da smo zdaj vsi keynesianci. Metafora je postala legendarna, zaradi Friedmana in kasneje Nixona v njenem ozadju, hkrati pa je dokazovala neverjeten Keynesov domet. Keynes je postal novodobni A. Smith, oče makroekonomije, nihče ne more mimo njega, pa če ga sprejema ali ne. Sedanja kriza je čas vrnitve, toda manj k samemu Keynesu, bolj h keynesianskemu pristopu.
-
Janša znova postaja resna grožnja. Begunska kriza ga je potegnila iz političnega groba in zdaj zmagovito jaha na njeni psihozi. Hkrati je Cerarjevo vladanje mlačno in polno slabosti.
-
Potem ko teče policijska stavka v neskončnost, ne da bi premier Miro Cerar ml. organiziral redna, če ne kar dnevna pogajanja za čimprejšnje končanje vitalnega problema, se je dogodil salto mortale. Še včerajšnji sindikalni junak Zoran Petrovič je zdaj osrednji medijski negativec in predsednik vlade je lahko krenil v protinapad. Skupina policistov pravijo, da je ministru Borisu Koprivnikarju nastavila past in ga ustavila na test alkoholiziranosti. Medtem ko je bil direktor policije Marjan Fank tokom stavke nezainteresiran opazovalec, je sedaj skočil v prvi plan z napovedjo, da gre pri dejanju policistov za kaznivo dejanje.
-
Na levici se prav radi zapletamo v »črkarske« pravde. Tako so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stranke (še zlasti LDS) kategorično, pravzaprav panično otepale stigme, da so leve. Konceptualno so najbrž imele prav, a nedvomno so rasle in se debelile na glasovih (samouvrščenih, samoidentificiranih) levih volivcev. Še več. Celo SMC, stranko »centra«, so izvolili (ti isti) levi volivci pred manj kot dvema letoma. Danes je drugače. Ne le, da se stranke, ki nagovarjajo levo volilno telo, več ne otresajo stigme, da so leve, ampak ena drugi očitajo, da si oznako levica neupravičeno prilaščajo.
-
Čeprav se zdi, da se dejansko ni nikomur nič zgodilo, je dogovarjanje med policisti, da bodo poskusili ujeti morebiti vinjenega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja za volanom in ga s tem diskreditirati, prekleto resna zadeva. Ne gre namreč za Koprivnikarja, ampak za slehernika, ki je lahko vedno izpostavljen tovrstnemu nadlegovanju. Če se policisti na Facebooku malodane javno dogovorijo, da se bodo s svojimi pooblastili izživljali nad ministrom, se toliko lažje in prej dogovorijo, da bodo to naredili nekomu, ki nima ne funkcije ne moči.