Grega Repovž

25. 3. 2016  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Tempirana bomba iz prihodnosti

Ko je Slovenija z letom 2000 uvedla nov pokojninski sistem, je bilo ravno obdobje največjega obilja, čas visoke gospodarske rasti in ekonomskega preroka Francisa Fukuyame, ki je napovedoval, da je rast večna, da se nikoli več ne bo ustavila. Bil je čas, ko so Slovenci kupovali stanovanja, brezposelnost se je zmanjševala, zaposlenost rasla, bili smo tik pred vključitvijo v Evropsko unijo in kazalo je, da bomo čez nekaj let prva vzhodnoevropska država, ki bo uvedla evro. Zato so bili rezi v pokojninski sistem ostri: prešlo se je na domnevno edino logičen tristebrni pokojninski sistem, ki je predvideval močno zmanjševanje deleža pokojnine posameznika iz solidarnostnega sistema in povečevanje deleža bodoče pokojnine iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. In dejansko so se prva leta tudi zaradi davčnih olajšav za posameznike in podjetja zaposleni množično vključevali v dodatno pokojninsko zavarovanje in zdelo se je, da bo prehod v novi pokojninski sistem, ki ga je zahtevala močno zmaličena demografska slika, uspešen.

Seveda ni nihče pričakoval krize in spremenjenega zaposlovalnega okvirja. Nihče ni pričakoval, da bomo leta 2008 doživeli pok borznih balonov, zlom zaposlovalne politike, pokojninska reforma ni predvidevala, da bodo mladi po zlomu zaposleni predvsem kratkotrajno in še pogosteje v prekarni obliki. Sledila je reforma pokojninskega sistema v času prve in druge Janševe vlade, ki je sistem popolnoma zmaličila, saj odtlej dodatno pokojninsko zavarovanje ni bilo več davčno oproščeno v takšnem obsegu kot prej, s tem pa je splahnelo zanimanje delodajalcev in delojemalcev za vplačevanje v prostovoljni steber pokojninskega zavarovanja, delež dodatno zavarovanih v celotni populaciji pa se je zaradi tega občutno zmanjšal – dejansko so množično zavarovani le še javni uslužbenci. A to ni bistveno vplivalo na javni sistem pokojninskega zavarovanja, ta je deloval, kaj je naloženo prihodnjim generacijam, se še danes ne vidi, sistem je med stabilnejšimi v Evropi, pa čeprav nas EU in OECD ves čas pozivata k dodatnemu zaostrovanju pogojev upokojevanja. Vendar ima to zmaličenje slovenskega pokojninskega sistema hude posledice, ki se jih večina ne zaveda: srednja generacija in mlajše generacije so v izračunu bodočih pokojnin izraziteje vezane na prostovoljno pokojninsko zavarovanje, v katero pa dejansko ne vplačujejo – njihova bodoča pokojnina v oddaljeni prihodnosti naj bi bila namreč primerljiva z današnjimi pokojninami le, če bi res vplačevali v prostovoljno pokojninsko zavarovanje, brez tega bo bistveno nižja. A o tem masakriranju tristebrnega pokojninskega sistema vlade in ekonomski strokovnjaki molčijo, zavedajoč se, da bo z načenjanjem tega vprašanja nasprotovanje zaradi demografskega spreminjanja sicer nujnemu konstantnemu reformiranju osnovnega pokojninskega sistema nemudoma naraslo.

Vendar bo to vprašanje nujno načeti, drugače bo v nekem trenutku, prepoznem trenutku, prišlo spoznanje, da bodo prihodnji upokojenci veliki reveži, vrženi na socialni rob – preprosto gre za socialno bombo prihodnosti. Ko torej danes poslušamo DeSUSove zahteve o višanju pokojnin, jih velja jemati tudi v drugih generacijah slovenskega prebivalstva resno: ne le da se kot država ne moremo več delati, da niso že sedanji upokojenci v nižjih kategorijah izplačanih pokojnin na robu revščine in seveda tudi pod njim, ampak da pravi reveži šele prihajajo. Se sploh zavedamo, v kakšnem položaju so današnji mladi, ki so zaposleni tako, da so zanje vplačani minimalni pokojninski prispevki, prek statusa samostojnih podjetnikov ali prek različnih oblik podjemnega dela, in bodo morali za normalno upokojitev že tako delati precej več let, velik del pa jih niti do 30. leta ne pride do prvega leta vplačane pokojninske dobe, kar pomeni, da bodo za dosego minimalnih pogojev za upokojitev zagotovo morali delati do 70. leta, pri čemer so pogoji zanje izrazito zaostreni? Odnos do tega vprašanja je podoben odnosu do podnebnih sprememb – trenutek, ko naj bi se zgodile usodne spremembe, se zdi ravno dovolj oddaljen, da prihodnjih težav nihče ne jemlje dovolj resno.

Vlada je sicer napovedala, da do leta 2020 ne bo nobenega korenitega posega v pokojninski sistem, a ravno to je narobe. V resnici je pokojninski sistem eden redkih, kjer bi morala država začeti razmišljati o temeljiti spremembi – ki bi sledila tem izredno korenitim spremembam trga delovne sile. Preprosto se ni mogoče več delati, da tega problema ni. Stvari so veliko bolj resne, kot se morda zdi tistim, ki zgolj preštevajo, ali bo sistem javnofinančno vzdržen ali ne. Sedanji sistem je pač iz nekega drugega časa, časa, ko se je zdelo, da je prihodnost lahko le še svetlejša. Zdaj vemo, da ni. Da je vse drugače. A zgolj zato, ker gre za ljudi, ki se jim zdi upokojevanje danes eden njihovih manjših problemov, tega nobena politika ne bi smela odrivati na stran – ker je to preprosto preveč neodgovorno.