Žrtev ali storilec?

Vlado Miheljak

25. 3. 2016  |  Mladina 12  |  Dva leva

»Janez Janša @JJansaSDS – Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C im Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.«
— Janez Janša sporoča, da potrebuje daljši počitek

»V zadnjem času smo na družabnih omrežjih priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno. Na RTV Slovenija pozivamo vse deležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsojamo.«
— Vodstvo TVS je še enkrat odločno izpričalo svojo neodločnost

Pred desetimi leti, 21. 3. 2006, je bil odposlan prvi tvit. Sprva zamišljeno družabno omrežje se je ekspanzivno širilo in danes menda tvita kar 320 milijonov ljudi, vsak dan pa naj bi razposlali 500 milijonov tvitov! Seveda je omrežje s takšnim epidemičnim širjenjem hitro preraslo okvir družabnega in zaradi novih kategorij uporabnikov postalo družbeno. Zato danes ni nikakršna blasfemija, če si predstavljamo, kako, denimo, papež v najmanjši sobici v razkošnih prostorih rimske svete stolice potrpežljivo (potrpežljivost je božja mast, kajne!) sedi na školjki in skuša premagati trdo stolico. Medtem pa s pametnega telefona urbi et orbi pošilja tvite z nabožno vsebino. Kdaj pa kdaj s kakšnim tvitom morda nagovori tudi boga. Na začetku osemdesetih let je Predin še lahko pel, da bog nima telefona, sedaj pa bi si težko privoščil, da ne bi tvital. Če ne tvita, ne obstaja. Bog namreč.

Jasno je, da je zaradi takšne ekspanzivnosti Twitter hitro prešel v roke propagande, agitacije; hitro postal orodje političnega motiviranja, volilnega nagovarjanja, zlorabljanja … Torej je nadvse priročen in primeren za politike omejenih potencialov. Lakonični obseg in okvir 140 znakov je prav primeren za politike, da svoje skromne misli v siromašnem jeziku pošiljajo nezahtevnim sledilcem.

In 21. 3. 2016, torej deset let po prvem tvitu, je mejnik postavil tudi Janša, ki je že dolgo hud odvisnik od tega novega medija. Navedeni tvit je krepko premaknil mejo dopustnega diskurza v politiki. Celo zanj in za njegove sledilce je ta tvit premočan zalogaj. Očitno ni dojel, da tudi če masturbira s tvitanjem, kot politik še vedno nima svobode izražanja, kakršno imajo, denimo, publicisti.

Sam spadam med tiste dinozavre, ki se ne tetovirajo, si ne prebadajo kože, ne pretiravajo z zdravim življenjem in prehranjevanjem ter tudi ne uporabljajo Twitterja in Facebooka. Zato sem doslej le tu pa tam ujel kakšno tovrstno bizarno smet, ki je bila objavljena v standardnih medijih. Tokrat sem prvič pokukal v Janševo tvitersko drobovje. In je bilo kaj videti. Dejansko njegov tviterski svet upodablja psihološki profil, ki ga javna medijska prezentacija ne ujame. Poleg znanih političnih stališč je lepo videti, iz kakšnih frustracij, preganjavic, travm se destilira visokooktansko gorivo njegovega neutrudnega političnega delovanja. Je precej huje, kot je na daleč videti. Je še bolj Janša, kot se nam zdi. Vpogled v to njegovo tvitersko drobovje in omrežje ne razjasni samo njegovega etičnega in estetskega dometa, ampak tudi, kdo sestavlja njegovo zvesto vojsko. Takole preko palca je JJ nekakšen presek med fašistoidnim Orbanom in vulgarnim Trumpom. Toda ker nima Orbanove odločnosti in Trumpovega populističnega talenta, je predvsem njuna ponesrečena karikatura. A kakorkoli. To bi moralo skrbeti kvečjemu tiste, ki mu politično sledijo, pa menijo, da premorejo nekaj več dostojanstva in »šlifa« kot njegova brezimna vojska. Če ne želimo ponovnega vzpona desnice, si moramo takšnega JJ samo želeti. Namreč, po nekih »naravnih ciklih« demokratičnega kompetitivnega rituala je desnica spet na vrsti, da prevzame oblast. A ne desnica, na čelu katere je Janša. Janša je najboljši garant, da tisti neizogibni delež sredinskih, apolitičnih, »modalnih« volivcev, ki so leta 2004 zagotovili manjkajoče glasove desnici, te napake ne bo več ponovil.

No, velika uganka pa je, kako in do kod se je javna televizija pripravljena umikati pred Janševimi vse agresivnejšimi napadi. Za izjavo vodstva TVS se zdi, da je njen veliki uspeh in domet že v tem, da se Janši ni opravičilo za nadležnost. Če sta vodstvo in uredništvo ustrahovani ali celo nagnjeni h kolaboriranju z zatiralcem medijske svobode, morajo novinarji vzeti stvari v svoje roke. V spopadih s politiki je pač treba biti nadležen. Nadležen! Če se zlaže, ga opozoriti, da je lagal, če se izmika, ponavljati neprijetna vprašanja v nedogled. Kolikokrat se je Janša zlagal? In zakaj so mu pustili dihati? Se spomnite njegovega prepisovanja govora od Blaira? Ko mu je zmanjkalo manevrskega prostora, je rekel, da sta oba prepisovala od Masaryka. In kot je razkrila Mladina, se je spet zlagal. Pa ga niso lovili na laži, ampak so se mu umikali. Vedno, ko ni znal sestaviti svojega proračuna in pojasniti razkošnega gotovinskega poslovanja, se je izgovarjal na abstraktno prodajo knjig. Nič lažjega, kot to preveriti. Računi, dajatve itd. Nikoli ga niso zares lovili. In predvsem bi se morali novinarji naučiti stanovske solidarnosti. Ko politiki napadejo enega novinarja, en medij, napadejo medijsko krajino kot celoto.

Pred leti sem bil gost na letnem srečanju slovenskih novinarjev (DNS) v Ankaranu in sem jim med drugim povedal, da med politiki in novinarji ne more biti normalnega partnerstva. Je igra moči. Ali se novinarji in mediji bojijo politikov ali pa se politiki bojijo novinarjev in medijev. Novinarji imajo to prednost, da vlogo sužnja ali gospodarja izberejo sami. Po takem tvitu bi bil kje drugje Janša že od ponedeljka politično mrtev. Odrekli bi se mu celo najbližji sodelavci, da bi rešili svoje politične glave. In riti.