»Bruselj, imamo težave«

dr. Bogomir Kovač

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Vlada konec aprila pošilja v okviru evropskega semestra evropske komisije (EK) Program stabilnosti 2016 in Reformni program 2016–2017. Hkrati ima v ozadju celoten načrt konsolidacije javnih financ do leta 2020. Slovenski srednjeročni fiskalni okvir je tako prvič skladen s pričakovanji slovite direktive EU (2011) in novim zakonom o fiskalnem pravilu. In težave so tukaj. Evropska fiskalna pravila s strukturnim primanjkljajem so ideološka in nomotehnična zabloda, Slovenija pa je postala dober primer neumnosti njene uporabe. Vlada in ministrstvo za finance sta očitno v resni zadregi, ker Mramor ve nekaj, česar Dijsselbloem ne razume. V bruseljski makroekonomski latovščini je »fiskalni napor« države premajhen, ker nam gre dejansko predobro glede na modelske izračune in napovedi.

V evropskem kriznem vrtincu vladata ekonomska brezizhodnost in politični fatalizem, v EU vlada doktrina »ultima ratio«. Vse ključne odločitve v zadnjih dvajsetih letih so tako protislovne, da jih ni mogoče sestaviti v smiselno celoto. To velja za model širitve in hkratnega poglabljanja EU, pa za uvedbo evra brez fiskalne unije, za ekonomsko združevanje brez politične legitimnosti. EU danes bolj kot integracijski zanos združuje strah, EU postaja neznosna tvorba, življenja brez nje pa si tudi ne želimo. Slovito lansko poročilo petih predsednikov je simbol te politične nemoči, ideološke vere v EU in ponavljanja ekonomskih nesmislov. To je pokopalo socializem in bo tudi EU.

V političnoekonomskem jeziku je EU prostor, kjer protislovne institucionalne rešitve vzdržujejo trajno neravnotežje, hkrati pa so tržna gospodarstva inherentno nestabilna, z notranjo cikličnostjo. To je povsem v nasprotju s politično predstavo o stabilnosti tržnega gospodarstva, kjer cikle povzročajo občasni zunanji šoki, odmiki od neravnotežij so začasni, zanje običajno skrbijo samodejni stabilizatorji in redke potrebne intervencije monetarne in fiskalne politike. Četudi predpostavljamo stohastične procese in dinamičnost, nelinearnost in kompleksnost ekonomskih sistemov, vse deluje v smeri ravnotežij in stabilnosti, odkloni so lokalni, zamejeni, vse se na koncu izide v izravnavo cikličnosti in tržno gospodarstvo deluje kot splošno ravnotežni naoljeni stroj. Makroekonomski modeli dejansko temeljijo na predpostavkah takšne optimalizacije racionalnega obnašanja, zato stabilizacijske politike in ukrepi bolj sledijo tipičnim ciklom in predvidljivim reakcijam, manj pa posebnostim lokalnih političnih, ekonomskih in poslovnih ciklov.

Natančno v to zanko se je leta 2011 ujela EK, ko je začrtala svoj krizni menedžment in nova pravila fiskalnega usklajevanja s strukturnim deficitom. Ta kriza je prinesla jasno spoznanje. EU potrebuje skupno fiskalno politiko, toda fiskalna unija zahteva politično federalizacijo. Druge federacije (na primer ZDA) so to opravile zgodaj, EU pa je fiskalno globoko decentralizirana, države imajo širok razpon javnih sistemov, velike javne finance. EU potrebuje razvojno in stabilizacijsko politiko, ki bi v času velikih recesij spodbujala agregatno povpraševanje in rast, hkrati pa sistemske finančne vire, da bi obvladovala dolžniško in tudi bančno krizo na državni ravni. Pri obeh je dobro delujoča fiskalna unija prvi pogoj. Toda če nima bistveno večjega lastnega proračuna in lastnih finančnih virov, reči ne morejo delovati. Hkrati ob silni razvojni različnosti članic obstaja moralni hazard permanentnega transferja in delitve tveganj med članicami, imeti bi morali bistveno večjo harmonizacijo trga dela, tudi socialnih sistemov. Vse to zahteva prenos fiskalnih pristojnosti z nacionalnih na nadnacionalno raven EU, kar je za zdaj popolna politična utopija.

Zamisel, da bi s formalnimi procedurami, fiskalnimi pravili, nadzorom in sankcijami prisilili članice, da bi v nekaj letih uravnotežile svoje proračune, je bila že na začetku obsojena na propad. Bila je polovična rešitev, prepozna in absolutno preveč zapletena, imela je vgrajeno problematično merilo, strukturni primanjkljaj. Strukturni primanjkljaj naj bi bil dejanski primanjkljaj, očiščen cikličnih vplivov, odražal naj bi realno očiščeno sliko javnih financ in javnih sistemov, pa tudi posebnih izdatkov vlade, ni dejanska, temveč računska in modelska kategorija. Temelji na izračunanih prihodkih iz potencialnega BDP-ja, na oceni »proizvodne vrzeli«, ki ni dejanska (statistična), temveč modelska kategorija s številnimi predpostavkami. Morala bi biti namenjena analizi, tudi napovedim, ne pa postati merilo, ki naj vladam zapove, koliko lahko trošijo, nekakšen model za zamenjavo realnosti. To je popolna tržna paralaksa neoliberalne politične agende evropske tehnokracije.

Če torej EU usmerja države z mehaniko takšnih makroekonomskih ocen, dejansko po pravilu izbira napačne ukrepe in daje napačne usmeritve. Tako lahko dobite oceno, da morate v času recesije varčevati namesto trošiti, v obdobju konjunkture pa bi morali več trošiti, ko bi morali varčevati. Največja težava se pojavi, ko se v metodologiji pojavi neskladje med dejanskim in potencialnim BDP-jem, ko pade točnost napovedi, in prav to je del sedanjega zapleta med EK in vlado RS. Odgovornost za neumnosti sedanje metodologije nosijo ekonomisti in EK v Bruslju, vlada in domači strokovni zagovorniki fiskalnega pravila pa imajo na vesti spremembo zakonodaje, pravil in proračunske politike, ki bi rada ustregla vsem, domačim potrebam in evropskim omejitvam. Toda oboje ne gre in tu se zgodba konča. Fiskalnih pravil EU preprosto ne moremo in ne smemo vzeti resno.

»Bruselj, imamo težave« je tako s fiskalnega vidika zrel za novo filmsko produkcijo. Fiskalni kaos je ravno prava zmes ekonomske fikcije in vesoljskega programa EU, ki bi rada poletela na Luno, kamor v sedanji institucionalni zastavitvi tudi sodi. Vprašanje je samo, kdo je naš Tito in kaj, za vraga, o vsem mislijo Američani.