EU po izgubljeni dekadi

dr. Bogomir Kovač

6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Ekonomija

EU je pred tednom objavila podatek, da je v evroskupini 19 držav prve tri mesece rast BDP-ja 0,6 odstotka, na letni ravni to pomeni 2,2-odstotno gospodarsko rast. Napovedi so sicer slabše, toda recesije naj bi bilo kmalu konec. Optimizem je varljiv in zavajajoč. EU je ekonomsko izgubila dekado, njen politični kapital je razvrednoten, še vedno je bogata in privlačna celina, toda političnoekonomsko neizbežno stagnira. Recesija še vedno traja, ni prave konsolidacije ekonomskega sistema, agoniji napačnega protikriznega menedžmenta ni videti konca. Neskladje med nemško vizijo EU in drugimi pa se povečuje. In to je največja politična nevarnost ekonomskega razpada EU.

Velika recesija je razkrila, da sedanja EU prinaša prednosti predvsem državam s plačilnobilančnimi presežki, kreditodajalcem in lastnikom kapitala, veliko slabše gre državam z različnimi primanjkljaji, raznovrstnim dolžnikom, uporabnikom javnih storitev in delavcem. EU zadnjih deset let ne vodi h konvergenci, temveč divergenci držav, razlike se poglabljajo, neenakosti povečujejo. EU postaja žrtev naraščajočega političnega konflikta med zmagovalci in poraženci te krize. Obdobje »velikega prilagajanja« (»great moderation«), kjer so politični in poslovni akterji verjeli v čudežno samodejnost tržnega sistema in učinkovitost postopnih političnih sprememb, je že zdavnaj mimo. Velika recesija je razgalila star problem »trajajoče stagnacije« (»secular stagnation«), ko zasebni sektor ni sposoben zagnati odrešilnega agregatnega povpraševanja, država in svetovna trgovina pa stojita ob strani zaradi političnih ovir in omejitev. Problem je na ravni EU dvojen. Kdo pravzaprav vodi anticiklično politiko, kdo je odgovoren za krizni menedžment, države ali institucije EU?

Dejstvo je, da EU potrebuje vsebinski zasuk in pošteno delitev bremen te krize. Če je EU začela svoj zadnji veliki institucionalni preporod z maastrichtskimi pravili, potem sta Arhimedova točka njenega možnega preporoda »socialni Maastricht« in nova fiskalna unija. Bodimo povsem jasni. EU ne more preživeti s sedanjo stopnjo političnoekonomske heterogenosti. Potrebne ekonomske konvergence ne morejo zagotoviti famozne strukturne reforme. Politično moramo vedeti, kaj pri tem ostane v domeni nacionalnih vlad in koliko odgovornosti je na ravni EU, kdo in kako naj absorbira asimetrične šoke in zagotovi potrebno anticiklično politiko.

EU je v sedemdesetih letih razmišljala o evropskem proračunu, ki bi obsegal 5–7 odstotkov BDP-ja članic (brez obrambnih izdatkov), danes je fiskalna kapaciteta EU na slabem odstotku. Stara maastrichtska pogodba je predpostavljala, da lahko evro in EMU delujeta brez resne skupne fiskalne politike, da bo notranja devalvacija (nižje cene, plače, stroški dela) zagotovila prilagajanje različnih produktivnosti in konkurenčnosti mimo deviznih tečajev. Tiha predpostavka je bila, da ima EU kot celota in tudi članice presežke v tekočem delu plačilne bilance, zato morebitna zunanja neravnotežja članic niso ključna, izravnavajo pa se lahko s pretoki kapitala med članicami. Tudi ECB naj skrbi za stabilnost cen in naj ne nastopa kot zadnji posojilodajalec do bank in držav, monetarna politika ni zavezana reševanju cikličnosti rasti in brezposelnosti. Moralni hazard solidarnostnega pokrivanja izgub držav, bank, velikih podjetij je za evrokrate danes večje tveganje kot dolgoročna recesija. Takšna logika je ekonomsko nevzdržna, toda kako jo politično spremeniti?

Dosedanje uradne rešitve niso niti dobre niti zadostne. Lahko bi jih opisali kot »berlinsko-bruseljski konsenz«, mešanico nemškega »ordo-« in bruseljskega »neo-« liberalizma. Trgi niso dovolj fleksibilni in dogmatska fiskalna pravila tudi ne omogočajo, da bi se EU pravočasno in učinkovito odzvala na asimetrične šoke in velike krize. Evropska komisija je upala, da bodo finančni tokovi (EU kot optimalno finančno območje) izravnavali neravnotežja na trgih blaga in dela, da bosta fiskalna disciplina in odgovornost zadostovali. Oboje ni delovalo, zato Nemci tako vztrajno predlagajo novo regulacijo EU kot Maastricht 2.0. Toda njegovo bistvo je poglobitev dosedanjih rešitev in ponovitev napak. Nacionalna odgovornost za fiskalno krizo držav je še bolj poudarjena, fiskalni monitoring se poglablja, reševanje bank prevzemajo deležniki, nobenih transferjev in nikakršnih jamstev, krizni menedžment ima v celoti v rokah ECB, bančna unija je pravi nadomestek za fiskalno. Napaka je zgolj premajhna disciplina in šibke strukturne reforme v problematičnih članicah. To je nemška pot k razpadu EU.

Alternativa je na drugi strani ideja, da bi fiskalno unijo organizirali kot nekdaj monetarno. Evropski fiskalni inštitut (EFI) deluje kot nekakšna ECB, ima lastno vodstvo, lastne fiskalne vire (davke, obveznice), njegova fiskalna kapaciteta seže do desetine BDP-ja. Zato lahko vodi anticiklično politiko in s pravimi transferji obvladuje kritična tveganja zaradi asimetričnih šokov in sistemskih kriz. Hkrati fiskalna unija ne more delovati brez socialne. Reforma trga dela je večja notranja mobilnost delovne sile in večje usklajevanje plač ter socialnih transferjev. Ključna je večja stopnja enakosti, manjša koncentracija dohodkov v rokah bogatih, prerazdelitev blaginje na račun povprečnih dohodkov srednjega sloja, tudi s pomočjo nove socializacije države.

V svetu »vetokracije« potrebujemo politično voljo, novo koalicijo sil za reformo EU. Te ne more določati Nemčija s svojimi sateliti, lahko jo sestavijo sredozemske države in višegrajska skupina (Italija, Francija, Španija, Poljska …). Varufakisu lani ni uspelo, morda bo Renziju, Obama je oboje spregledal. Nemčija je politični projekt EU zavozila, pomešala je Hobbesovega Leviatana z Behemotom. Tudi Cerarjevi bodo morali kmalu vedeti, na katerem vlaku SŽ bomo sedeli. Proti Rimu ali Berlinu.