Lola in Lora

Heni Erceg

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Hrvaška

»Hrvaška mladina, malopridnež Pavelić je kot še nihče v zgodovini oblatil ime brezštevilnih legij borcev za svobodo Hrvaške (…), najlepše kraje v državi je prepustil tujcu in Hrvaško preobrazil v kolonijo italijanskih in nemških fašistov. Vpeljal je ustaški režim nasilja, ropanja in prelivanja krvi!« So to besede predsednika SDP Zorana Milanovića, ki se je vendarle odzval na skrb zbujajoče institucionalno zanikanje obstoja hrvaškega antifašizma? Ali nemara besede splitskega župana, člana iste stranke, domnevne naslednice antifašističnega gibanja, s katerimi je Baldasar sporočil, da se odreka nenehnemu spogledovanju z ustaštvom?

»Mesto Split, zibelka hrvaštva, središče našega Jadrana, je osvobojeno, za to pa je zaslužna naša vojska in zaslužni ste vi, meščani, delavci, kmetje, mladina in žene Splita. Na Marjanu se spet vije hrvaška zastava, vendar zdaj brez črke U …« Nemara so to besede predsednice države ali prvega človeka Hrvaške demokratske stranke, ki se je zavedel, da je prišel čas za ustavitev odkrite fašizacije države, s katero si belita glavo le še šibka kulturna skupnost in peščica novinarjev?

Ne, žal nič od tega, te besede je nekoč davno izrekel narodni heroj Ivo Lola Ribar iz ugledne antifašistične družine Ribar, zagovornik miru, privrženec svetovnega gibanja za mir že od leta 1936, študent fakultet v Ženevi, Parizu, Beogradu, ustanovitelj in urednik številnih mladinskih časopisov ter pomemben organizator vstaje proti fašizmu. Prepričani antifašist, ki je leta 1943 pred padcem Italije v uvodniku v Slobodni Dalmaciji zapisal, da »nič več ne more preprečiti zmage«, navkljub »sodelovanju četnikov in ustašev in načrtom za pokol dalmatinskih Hrvatov«, v poročilu iz osvobojenega Splita, namenjenem vrhovnemu štabu, pa napisal, kako se je »splitska vstaja razlikovala od vsega do zdaj, kajti mesto smo zavzeli predvsem z akcijo od znotraj, delovanje naših enot od zunaj je bilo šele drugotnega pomena«.

To bi lahko bila kratka lekcija iz zgodovine za hrvaško oblast, ki revizionistično vztraja pri tem, da Hrvaška ni izšla iz antifašizma in partizanskega gibanja, ampak iz tako imenovane domovinske vojne, zaradi česar so Iva Lolo Ribarja dosledno odstranili iz kolektivnega spomina Zagreba, kjer se je rodil, in Splita, ki ga je osvobajal izpod fašistične oblasti in kjer je preživel svoje zadnje dni. Njegova rojstna hiša v Zagrebu danes propada, čeprav je bila na njej od leta 1946 spominska plošča z napisom: »V tej hiši se je rodil Ivo Lola Ribar (…), ki je padel na Glamočkem polju 27. novembra 1943.« Odstranili so jo leta 1990, tako kot vse druge spomenike partizanskim borcem, odstranili so tudi Ribarjev doprsni kip iz zagrebškega parka, ki je nosil njegovo ime, in ena od zagrebških gimnazij se že dolgo ne imenuje več po padlih bratih Ribar.

Porazni odnos do hrvaškega antifašizma je skušala pred sedmimi leti nekoliko popraviti socialdemokratska oblast v Zagrebu s tem, da je eno od ulic poimenovala po Ivu Loli Ribarju, češ da gre za človeka, ki je bil »pred svojim časom, intelektualec, erudit, borec za socialno pravičnost, demokracijo, človek interkulturnosti«. Tedaj je Lola dobil uličico na obrobju Zagreba, ki je šele nastajala, uličico brez ene same hiše in hišne številke, zato zgodba o njem živi naprej zgolj v nekaj metrih blata v državi, ki tone v ustaški mlakuži, z oblastjo, za katero je bil Lola Ribar tako kot vsi drugi antifašisti zgolj pripadnik »totalitarnega komunističnega gibanja, katerega največje žrtve so bili Hrvati«.

Zaradi tega je spomin na človeka, katerega življenje je bilo posvečeno svobodi države, ki se danes sklicuje izključno na najslabše iz svoje preteklosti, v Splitu, mestu, ki ga je osvobajal izpod fašistične oblasti, popolnoma izbrisan. So pa tam iz naftalina potegnili star pred-

log o obnovi tako imenovane Bajamontijeve fontane, ki so jo porušili po osvoboditvi. Na njej naj resda ne bi bilo – kot pri nekdanjem izvirniku – prepletene butare, zloveščega fascia, simbola italijanskega fašizma, ampak bi bila, kot pravijo mestni očetje, posvečena izključno vodi. Čemu pa bo posvečen še en nov splitski spomenik, ki naj bi ga predvidoma postavili pri vhodu v pristanišče Lora? Tudi tam je Ivo Lola Ribar brez dvoma izgubil bitko za svobodno, antifašistično Hrvaško, kajti gre za spomenik 72. bataljonu vojaške policije, znanem po zločinih, ki so jih njegovi pripadniki zagrešili prav v tej Lori, leta 1992 spremenjeni v mučilnico za srbske civiliste.

Resnično, mar ne kaže odločitev, da se na kraju zločina, toponimu nečloveškega izživljanja nad someščani druge narodnosti, v kamen vkleše spomin, vendar ne na žrtve, ampak na njihove morilce, na še prav posebej morbidno in resno sociološko motnjo? Takšno simboliko v javni spomin vgrajujejo revizionisti in profašistična vladajoča klika, v takšni državi je mogoče, da »heroj« postane Veljko Marić, ki so ga pred kratkim izpustili iz srbskega zapora. Mediji in oblast ga imenujejo »hrvaški branitelj«, pri tem pa popolnoma prezrejo, da gre za obsojenega vojnega zločinca. V Srbiji in na Hrvaškem.

Zato bi bil Ivo Lola Ribar, če bi preživel, v državi, v kateri je zločin nad civilisti merilo domoljubja, ustaštvo pa se razglaša za njen temelj, vsekakor sumljiv Hrvat, njegov antifašizem pa bi razglasili za totalitarno ideologijo. Zgodba o Loli, rojenem davnega 23. aprila, je zato skromni opomnik, kaj bi Hrvaška lahko bila. Vendar ni. Ker se je namesto za Lolo odločila za Loro.