Grega Repovž

6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Res, predsednik Brglez?

Predsednik državnega zbora Milan Brglez je z odločitvijo, da ne določi roka za zbiranje podpisov za razpis referendumov o treh zakonih, ki so jih vložili z davčno politiko nezadovoljni državljani, požel nemalo odobravanja. Še pravniki se niso mogli izogniti dikcijam, kot je: »gre za šolski primer zlorabe pravice do referenduma«. Brglez se je pri ravnanju skliceval na dejstvo, da so pobudniki referendumov pač zlorabili zakonodajo – in njegova dolžnost je, da to zlorabo prepreči. Pri čemer je to seveda res: pobudniki referendumov so namreč ves čas jasno sporočali, da načrtno zlorabljajo možnost, da začasno blokirajo zakone, da bi jih s tem oblast opazila – da bi se torej ta začela z njimi pogajati.

Čeprav so že prej pisali pobude, protestirali, so pobudniki referendumov šele s to zlorabo – seveda gre za zlorabo – svoj problem po njihovem mnenju previsokih davkov spravili med prve novice v medijih in postali problem za vlado. Zakoni bi namreč zgolj zaradi pravice do zbiranja podpisov več mesecev čakali na uveljavitev. Napovedali so z drugimi besedami blokado zakonodajnega in delno tudi izvršnega delovanja dveh vej oblasti, parlamenta in vlade.

A če bi se vlada zdaj, na podlagi te zlorabe, začela z njimi pogajati, bi bila to seveda neumnost: prav to blokado bi odslej naredil tudi vsak drug, ki bi si želel izboljšati svoje pogajalske pozicije do – kogarkoli. Treba je zbrati le 2500 podpisov. Pripeljano do skrajnosti: za zbiranje podpisov bi se lahko odločili tudi stanovalci vsakega malo večjega stanovanjskega bloka, ki jim ne bi bila všeč predvidena barva fasade, ki bi si jo izbrali stanovalci bloka na drugi strani ulice. Bi se pač s tem ukvarjala vlada.

Brglez je torej ravnal logično, državniško, modro. Nihče ne bo izsiljeval države, nihče ne bo zlorabljal zakonodaje za svoje individualne cilje. Dejanje je pogumno, prevzel je politično odgovornost.

Vendar pa obstajajo tri točke, na katere je treba nujno opozoriti. In ki sliko močno skvarijo.

Brglez je s svojo odločitvijo suspendiral demokratično pravico, temeljno demokratično pravico. Suspendiral jo je državljanom, ki so pač hoteli zlorabiti svoje ustavne pravice, da bi dosegli nekaj drugega. A tudi to je oblika državljanskega aktivizma, tudi državljanska nepokorščina je temeljni del demokracije – v demokraciji v imenu prav demokracije same moramo take stvari dopuščati, pa čeprav zapletejo postopke in jemljejo čas. Lahko, da je imel pri tem Brglez dobre namene (in ne deluje kot človek, ki bi ravnal iz kakšnih drugih vzgibov, res ne). In vendar je odslej s tem to možnost v tej državi, ki je nezrela demokracija, podelil tudi vsem, ki bodo prišli za njim. Ne samo pri referendumskih pobudah, vsak bo lahko predlagal suspendiranje določenih pravic, ker naj bi bila v ozadju zloraba. In se skliceval nanj.

Drug problem je seveda, da je zgodovina referendumov in referendumskih pobud v Sloveniji zgodovina zlorab. Na prste ene roke je mogoče prešteti referendume s čistimi nameni. Večina je bila izgovor, bili so le krinka za rasizem, ksenofobijo, homofobijo, za populistične akcije, s katerimi so se rušile vlade in koalicije ter se izboljševale volilne možnosti – za vse je šlo, le za referendumsko vprašanje ne. A to so takrat počeli politiki, ne pa nezadovoljni državljani. In v malodane vseh primerih je šlo za hujše zlorabe kot tokrat. Morda teh zlorab niso čutili politiki v vladi in parlamentu, so jih pa ljudje, ki so jim bile kratene življenjske in ustavne pravice. Spomnimo se samo izbrisanih. Res je – Brglez takrat ni bil politik, nič ni imel s tem. A Brglez sam je imel možnost enako kot zdaj reagirati ob zadnjem referendumu o zakonu o zakonski zvezi, pa ni. In čeprav bi ga naknadno politično jasno profilirano ustavno sodišče zelo verjetno zavrnilo, bi bilo njegovo stališče jasno, pogumno in državniško – da gre namreč za zlorabo.

A bistvena je tretja točka. Kot smo zapisali – ni dvoma, da so pobudniki referendumov zlorabili zakonodajo. Vendar je ta zloraba prizadela politiko in sam politični sistem – Brglez se je za »pogumno reakcijo« odločil torej v primeru, ko je zloraba dejansko doletela politiko samo in vlado, ki jo vodi njegova stranka. Prizadeta je bila torej politika sama. A prav ta politika ne želi in se dela nemočno, ko do takih zlorab prihaja na drugih področjih. Se je enako brezkompromisno odzvala ob razkritju zlorabljenih delavcev v skoraj suženjskih razmerah? Koliko let politika že ve, da prek slovenskih podjetij poteka zloraba delovne sile? Se je politika tako brezkompromisno odzvala, ko so v kranjskem dijaškem domu zavrnili šest begunskih otrok? Brglez oziroma politika se je tokrat postavila za svoje pravice, postavila se je za pravice politike same. Ko gre za državljane, se sklicuje na postopke, inšpekcije, nedorečeno zakonodajo.

Dobro, štejmo to kot Brglezov prvi korak zoper sistemske zlorabe.