Grega Repovž

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Dobro je povedal

Načelno se ne lotevam analiz narodnega značaja, sicer priljubljenega žurnalističnega in komentatorskega žanra. Ne zgolj zato, ker so te analize avtorasistične, ampak ker je to pač preveč preprosto, v resnici pa tudi poniglavo in malo zanikrno. Kar pa ne pomeni, da ljudje takšnih analiz ne berejo radi – že sam osnovni slog takšnega pripovedništva je prijeten in lepo vleče bralca. Podobno velja za radijske in televizijske voditelje, ki odnos s poslušalci in gledalci gradijo na cinizmu. Vsi se malo hahljamo lahnim praznim ciničnim pripombam, ki jih z nekaj spretnosti, a brez poznavanja katerekoli materije prenekateri voditelj strelja malo tja, malo sem – predvsem pa po vseh, kar tudi nekoliko manj preprostemu poslušalcu zlahka daje občutek, da ima opraviti s pogumnim osebkom, ki se drzne vtakniti v vsakega. Ne govorimo o kakem resnem, izdelanem, redkem in finem cinizmu, tej redki gorski roži, ki jo je tudi na straneh Mladine nekoč gojil Marko Zorko, temveč o kisli brozgi, ki se vse bolj razliva povsod, odkar je prvi izmed cenenih cinikov dobil to gomilo posnemovalcev. Podobno se je zgodilo z analizami narodnega značaja – zaradi enega ali dveh, ki sta bila v tem vsaj izvirna in pri tem tudi izrazito pismena, zdaj ta šund zavzema vse medije, še vremenarji bi to počeli, pa jih omejuje samo področje poročanja.

A ne gre le za voditelje in pisce. Zadeva sega onkraj – ta slovenski dresnik se nenadzorovano širi. Kako namreč je mogoče, da je zdaj že nekdanja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar, o kateri se je malodane celotna kulturna in tudi civilnodružbena skupnost izrekla, da je škodljiva in škodoželjna, da ne razume kompleksnosti področja, ki ga je vodila, nenadoma taka neverjetna junakinja – le zato, ker je povedala nekaj krepkih na premierov račun? V enem dnevu je postala skoraj junakinja ljudskih src. Mar je to res tako veliko dejanje? Mar se v času Cerarjeve vlade komu kaj zgodi, če pove kaj krepkega na premierov račun? Ne. Nikomur. Še nedavno je bilo »skakanje« po nekem drugem premieru nacionalni šport. Od kod ta preprosta miselnost, od kod prepričanje, da je to nekaj tako izjemnega?

Gre mar le za to: klena beseda, pa si že junak, bodoči narodni rešitelj, človek trdnih načel, človek, ki si upa?

Pač, je. Ta preprosti trik res praviloma pade na plodna tla. Naj človek govori še tako na pamet – dokaz njegove strokovnosti za pretežni del slovenskih medijev je že to, da si drzne kritizirati. Prvi preskus kompetentnosti: bo rekel, da je vse zanič? Da. Povabimo ga v vse studie slovenskih televizij – človek ve, kaj govori! Bo govoril drugače kot vsi drugi? Da. Povabite ga, imamo drugo mnenje! Je Bizjak Mlakarjeva rekla, da je premier nekompetenten? Povabimo jo v Odmeve! Nismo je povabili nikoli prej, vedno nam je bila odveč, če ne zaradi drugega, že zato, ker je bila pač ministrica – in ministri so že po pravilu slabi in nekompetentni ljudje. A če kritizira premiera – seveda.

Toda pri tem pridemo tudi do obratne logike – kako je lahko nekdo, ki je bil še do včeraj prvi modrec na svojem področju, nekompetenten, takoj ko postane politik? Poglejmo samo razprave o poslanski skupini Združene levice – temeljni očitek na koncu dneva je, da so to pač zdaj poklicni politiki, poslanci. Seveda, kdo bi zaupal poklicnemu politiku, to je a priori slab človek. Mar ni noro – skupina ljudi se organizira, uspe ji narediti stranke, koalicijo, uspe ji na volitvah in nato že po dobrem letu ugotovi, da je ta njen uspeh dejansko le kača na prsih – ker ima poslansko plačo, s tem pa se spreminja tudi njena miselnost. Kaj potem porečejo šele na trenutni zvezdi svetovne levice, torej na Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna – prvi je poklicni politik že od leta 1981, drugi pa že od leta 1983 član britanskega parlamenta. A seveda, onadva sta tujca. Pozabili smo, da vse to velja le za Slovenke, Slovence in Slovenijo.

To kakopak ne pomeni, da je nekdo lahko, ko je profesor na fakulteti, izjemen analitik, ko je minister, pa popolnoma zanič. Ali obratno. Niti ne pomeni, da politika ne kvari ljudi – pa še kako. Vendar nič bolj kot druga moč. Ni vsak direktor pokvarjen in ni vsak direktor privatiziral svojega podjetja. Toda prav tako ni nekdo zato, ker je direktor, že upravičen do makroekonomskega analiziranja države. In ni vsak junak, samo zato, ker si upa. In da je bila Bizjak Mlakarjeva pač neuspešna ministrica, ne spremeni dejstva, da je bila kot voditeljica gibanja za javno zdravstvo tudi škodljiva. Ni bila, odlične stvari je naredila. A to nima z ministrovanjem nič. Kot je razrešitev ni naredila za kompetentno politično analitičarko – le zato, ker je premierova »žrtev«. Kakšna žrtev?

Vse skupaj je res preveč preprosto.