Москва, у нас проблемы!

Vlado Miheljak

6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Dva leva

»Ena od fascinantnih stvari je takratna vloga Jugoslavije v svetovni politiki. Ne glede na lastnosti režima ne moremo mimo globalnega položaja, ki si ga je Jugoslavija takrat ustvarila ...«
— Žiga Virc, avtor filma Houston, We Have a Problem, o enigmi Titove Jugoslavije (Delo, 16. 4. 2016)

»Glede nekaterih pomembnih vprašanj imava različne poglede. To dodatno spodbuja potrebo po dialogu. Poleg negovanja tradicije in pietete vidim tudi v tem pomen vaše udeležbe na spominski slovesnosti in najinega srečanja.«
— Borut Pahor se je že vnaprej opravičil za nespodobno povabilo ruskemu predsedniku Putinu (STA, 26. 4. 2016)

»Na žalost nimam niti ene fotografije, na kateri bi bil skupaj z legendami ameriške profesionalne košarke. Nekoč, po koncu neke tekme, sem se odpravil na njihovo stran, da bi se z njimi fotografiral, pa me je Slavnić zgroženo prijel za roko. ’A so te oni prosili?’ – ’Ne …’ – ’Ko te bodo, potem pa kar.’«
— Rosno mladi Peter Vilfan se je zgodaj nalezel jugoslovanske samozavesti

Saj poznate judovsko šalo o Etni? Leta 1942, v jeku druge svetovne vojne, se dva Juda pogovarjata in eden vpraša drugega, ali je slišal, da je Etna spet močno aktivna. Drugi mu nekoliko negotovo odgovori s protivprašanjem: Pa je to za nas Jude dobro ali slabo? Šala kot nalašč za razmislek o nacionalnem interesu. Ali obstaja? Kdo ga definira? Kaj ga definira?

Ena od standardnih neoliberalnih floskul je ta, da t. i. nacionalni interes ne obstaja. Pa še kako obstaja! Spomnite se ZDA, ki sicer agresivno izvažajo in vsiljujejo postulate svobodne trgovine, kako je v času ameriške jeklarske in avtomobilske krize Busheva administracija drastično zvišala carinske dajatve za uvoz jekla. Tudi našo jeklarsko industrijo je to prizadelo. A odgovor je bil enostaven. Pač, zaščititi so hoteli domačo jeklarsko industrijo.

A uveljavljanja nacionalnega interesa ne gre reducirati na dejanja sebičnosti, ampak na vprašanje samozavesti. Slovenija je skupaj z bolj ko ne celotnim političnim razredom primer nesamozavestne države, ki se vselej ukloni nekemu drugemu interesu in zahtevam. Nikoli, preden kaj naredijo ali ne naredijo, se po judovsko ne vprašajo, ali je to za nas dobro ali slabo, ampak kaj od nas pričakujejo drugi. Kako jih osrečiti. In slovenska diplomacija je prva žrtev te nizke samozavesti. Slovenija je pravo nasprotje nekdanje Jugoslavije. Ki je bila v mednarodnem merilu majhna, revna, a vseeno vplivna in cenjena. Ker je izražala izjemno avtonomno držo. Tudi njeni največji nasprotniki tega ne morejo spregledati. In prav ta specifičnost majhne, a samozavestne države, ki se upa postaviti zase, je rezultirala, pravzaprav omogočila realizacijo nadvse provokativnega filma Žige Virca, Houston, We Have a Problem. Pač, špekulacija oz. legenda o tem, da naj bi Tito Američanom prodal tajni jugoslovanski vesoljski program. Mi naj bi dobili denar, Američani pa bi po naši zaslugi prehiteli Sovjete v vesoljski tekmi. Kajpak, resnica je irelevantna, obrobna, šteje zgolj pogled nanjo. In ta se prime zaradi specifičnega položaja in specifične drže Titove Jugoslavije. O Jugoslaviji obstaja množica legend in mitov, vrednih ekranizacije, o Sloveniji ni mogoče narediti podobnega provokativnega filma.

Samozavest Titove Jugoslavije je bila nalezljiva, poosamosvojitvena slovenska nesamozavest pa tudi. To se opazi na vsakem koraku. V zunanji politiki pa še zlasti. Slovenija ne sledi svojemu interesu, ampak imperativu domnevnih zaveznikov. Zato še danes nismo priznali Palestine. Ker menimo, da je ne smemo. In prav tako slepomišimo okrog povabila Putinu. Povabilo je v diplomatskem smislu ena redkih pametnih stvari, ki smo naredili, a še tu se čisto po nepotrebnem samoomejujemo. Pahor najprej povabi ruskega predsednika, potem pa skuša povabilo minimalizirati in reducirati na pieteto. Kakšna neumnost! Kdaj pa je še bila pieteta osnovni motiv državniških srečanj? Pietetni okvir je kvečjemu alibi za realizacijo političnih motivov, kar bi Slovenija lahko izkoristila. Če se je že nesmiselno odzvala na rusko- ukrajinske odnose, v katerih slednja ni samo žrtev, ampak tudi in predvsem storilec; če je že sledila nesmiselnemu trgovinskemu embargu, ki je bolj škodil majhnim evropskim izvoznicam kot Rusom, bi se lahko vsaj zdaj obnašala racionalno. Resda Putinova Rusija ni zgled demokracije. A tudi ZDA niso. Navsezadnje, katera država ima ta trenutek koncentracijska taborišča z dolgoletnimi ujetniki brez sodnega varstva? Zakaj se nam zdi sirski samodržec problematičen, veliko hujši savdski režim pa prijateljski? ...

In ne nazadnje. Kako oblikujemo svoj odnos do prostotrgovinskega sporazuma EU–ZDA (TTIP)? Ves čas se je vedelo, da dogovarjanje ni transparentno; da ogroža kakovost kmetijske in živilske proizvodnje; da ZDA želijo uveljaviti načelo naknadnega dokazovanja škodljivih učinkov hormonov, genskih sprememb in nekaterih drugih spornih postopkov pridelave; da bodo velike (tj. pretežno ameriške) korporacije davčno razbremenjene; da bodo standardi zaščite potrošnikov znižani. In povrh tega, da ne bo možna neodvisna arbitraža … Pa se vseeno nismo jasno in glasno postavili proti sporazumu, ki je v nasprotju z našimi interesi. Od slovenskih evroposlancev je edino Šoltes ves čas ravnal v slovenskem in evropskem interesu. Socialdemokratka Fajonova se je še lani ob glasovanju, ali naj se pogajanja nadaljujejo, sprenevedala, desni evroposlanci so bili en bloc »za«. Tudi »kmet« Bogovič! Tomčeva (SDS) je apologijo celo ideološko nadgradila, češ da ne gre zgolj za ekonomski, ampak »tudi geopolitični dogovor o strateškem zavezništvu med dvema razvitima deloma sveta, ki gojita podobne vrednote«. Vlada ima še zdaj, ko je Greenpeace objavil tajne dokumente in dokončno potrdil tudi najbolj črne napovedi na svoji spletni strani, afirmativno in očitno zavajajočo apologijo sporazuma.

Hja, namesto da »Houstonu« ponižno sporočamo, da imamo probleme, bi bilo sporočilo smiselno obrniti.