Upor proti okupatorju

Vlado Miheljak

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Dva leva

»Janez Janša @JJansaSDS Način praznovanja upora proti okupatorju v zadnjih letih in širjenje laži ne zasluži oznake#OF, ampak #FO«
— Je čredi sporočil pastir

»Zdaj pa ubijte revščino, slabe šole in ameriški imperializem.«
— Ameriški raper Wasalu Muhammad Jaco alias Lupe Fiasco meni, da ni dovolj, da ameriški specialci tjulnji, če že ne spoštujejo praznika dela, 1. maja ubijejo zgolj Osamo bin Ladna, ne pa tudi drugih sovražnikov ljudstva (MMC RTVS, 2. maja 2011)

»Vzhodnonemške plače bodo potrebovale še desetletja, da bodo dosegle zahodnonemške, je razvidno iz študije dresdenske veje münchenskega inštituta Ifo.«
— Osiji čutnonazorno spoznavajo, kaj pomeni resignirana napoved rojaka Brechta, da srečni časi ne pridejo kot dan po prespani noči (STA, 24. aprila 2016)

»Da v Sloveniji ne gre brez delitev, je dokaz tudi pripetljaj v zvezi z napovedanim predavanjem Toneta Krkoviča prejšnjo sredo na Gimnaziji Jožeta Plečnika. Njegov nastop pred dijaki je bil namreč nepričakovano odpovedan. (…) Zgodovinarka Anamarija Štimec ocenjuje, da pomeni odpoved Krkovičevega predavanja izpuščeno priložnost, da bi dijaki, ki se pripravljajo na maturo, lahko iz prve roke slišali o obdobju osamosvajanja.«
— Dijaki »Šube« bodo pretrpeli izjemno škodo, ker ne bodo slišali pravilne razlage zgodovine (MMC TVS, 24. aprila 2016)

Prvi maj. Kako paradoksalno! Vse se je začelo v ZDA in zaradi ZDA. Ne le na simbolni, ampak na čisto konkretni ravni. Pač, v Chicagu so pred 130 leti (daljnega leta 1886) na trgu Haymarket uprizorili policijski pokol na delavskem zborovanju. Od takrat je postopoma skoraj povsod po svetu postal 1. maj uradni praznik dela. No, ne tudi v ZDA, kjer sicer imajo nekakšen nadomestek septembra, kar lahko razumemo približno tako, kot je materinski dan v krščanski Evropi (čeprav uvožen iz ZDA) nadomestek za praznik žena. Za 8. marec. Slab nadomestek. Materinska pravica namesto univerzalnih socialnih, družbenih in političnih pravic žensk. Sicer pa ves razviti svet praznuje 1. maj kot praznik dela (v Evropi samo na Danskem in na Nizozemskem ni uradni praznik).

Prvi maj, praznik dela, je imel v Sloveniji ves povojni čas izjemno pomembno mesto in ga je ohranil vse do danes, saj se je povezoval še z enim pomembnim praznikom, dnevom upora proti okupatorju. Takrat dnevom OF. Prvi maj, praznik delavskih pravic, je bil v nekdanji Jugoslaviji bolj televizijska ikona protestov iz drugih dežel. Doma je bil praznik dela predvsem praktično izhodišče, da se skupaj s praznikom OF združi v celotedenski predpoletni dopust. Ljudje niso hodili na proteste za delavske pravice, ampak na ljudske veselice in na morje, v sindikalne domove na poceni dopust. Iz časa svoje mladosti se najbolj spominjam, da so v dneh pred praznovanjem OF v šole prihajali borci, ki so iz prve roke razložili slavno »zgodovino«, preden so šole, fakultete, tovarne, pisarne za ves teden zaprle vrata in so šolarji, dijaki, študenti skupaj s starši odhiteli na dolg, ležeren dopust … No, zadnja leta pred osamosvojitvijo je bilo potujočih cirkusov v slogu »še pomnite tovariši« vse manj in prepričani smo bili, da smo z osamosvojitvijo vstopili v čas, ko v šolskem izobraževalnem procesu ne bo več prostora za politizacijo in ideologizacijo. A smo se ušteli. Ko je postal dr. Lovro Šturm v Bajukovi vladi šolski minister, je zaukazal, naj se ob koncu šolskega leta učenci in dijaki ob petju himne poklonijo slovenski zastavi. Severna Koreja v barvah! No, takrat so na številnih šolah ravnatelji zapoved tega topoumnega rituala zaobšli. In še isto jesen je, po hudem porazu desne koalicije, v šolah spet zavladal mir. A samo na videz. Sedaj ideološki rituali prihajajo vanje skozi zadnja vrata. In to v najslabši izvedbi. V šolski prostor ne skušata vstopati le ideologija in politika kot taka, ampak vojaštvo s svojo pametjo in svojo logiko. Namreč, ponovno se oživlja potujoči cirkus. Le da so tokrat na potezi osamosvojitelji. Biti osamosvojitelj pomeni več kot biti zgolj vojak. Je ideološka propozicija. In če kdo ni primeren za v šole, je to gotovo Krkovič, ki iz osamosvojitve in njenega dekorja ter balasta dela ideologijo. Domovina, domoljubje, simboli … Pred štirimi leti, ko so bili njegovi na oblasti, so v Kočevju pripravili priložnostno mašo (točneje, obletnico izvolitve prve demokratično izvoljene vlade in ustanovitve manevrske strukture). V napovedi slovesnosti je Krkovič povedal: »Na proslavi v Kočevju bomo pokazali, da bo to dobra in ogleda vredna proslava, saj v scenografiji in simboliki ne bo abstraktnih elementov.« (Dnevnik, 4. maja 2012). In zakaj takega človeka vabiti v gimnazijo? Menda naj bi, kot je rekla profesorica, ki ga je povabila, dijake s tem navajali »k treznejšemu razmišljanju«. Ja, morda k treznejšemu razmišljanju o pomenu in zgodovinskih vzporednicah boja proti abstraktnim estetskim izrazom, tako rekoč proti »entartete kunst«, o spopadih s »kulturboljševizmom« na področju glasbenega, likovnega, filmskega, odrskega, arhitekturnega … estetskega izraza. Je Krkovič osebnost, ki bi jo dijaki lahko imeli za enkraten zgodovinski vir, kot se je izrazila profesorica zgodovine na gimnaziji? Dr. Ljubica Jelušič je o pozitivnosti Krkovičevega lika prepričana. V okviru predmeta mirovne študije ga je, kot je zapisala za TVS, povabila na fakulteto na predavanje in pogovor s študenti. Menda je bil zelo »neposreden, odkrit in pošten« in je kot tak študente podučil o marsičem, celo o »vlogi osebnosti v zgodovini« (!?). Kako tudi ne bi. Saj je ista Ljubica Jelušič na nedavnem posvetu o slovenski vojski v državnem svetu povedala globoko družboslovno misel: »Mlade fante je treba namreč naučit reda, disciplinirat, jih je treba dat stran od računalnikov.« Če je »ordnung und disziplin« cilj, je Krkovič nedvomno pravi zgled.