Divje horde

N'toko

6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Žive meje

Petnajstega aprila 1989 se je na stadionu Hillsborough v Sheffieldu zgodila ena največjih tragedij v zgodovini nogometa. Tisti dan je pred začetkom tekme pri vstopu v dvorano zavladal kaos, v katerem je umrlo kar 96 navijačev. Kot so pokazale raziskave, so incident povzročile vrsta malomarnih odločitev policije pri razporejanju obiskovalcev ter napake poveljnika, ki je 2000 ljudi dal pognati skozi zasilni koridor, ne da bi pomislil, kaj jih čaka na drugi strani. Ko so se, stisnjeni ob ograjo na koncu predora, začeli dušiti pod pritiskom množice, je lahko le še nemočno opazoval s tribune.

Višje sodišče je prejšnji teden dokončno potrdilo krivdo policijskega poveljnika. Trajalo je 27 let. Odgovorni za množičen poboj po dogodku niso le ohranili služb, ampak so bili celo prikazani kot junaki, ki so poskušali rešiti žrtve pred huliganskim stampedom. Njihova verzija zgodbe je preživela predvsem zaradi negativne javne podobe, ki se drži obiskovalcev nogometnih tekem – večinoma nižje izobraženih delavcev iz revnejših mestnih četrti. Policija se je krivde oprala tako, da je novinarjem prinesla sočne zgodbe o »nasilnih in pijanih navijačih«. Trupla žrtev še niso bila prešteta, ko so policaji že zbirali dokaze o njihovi opitosti. Vestno so poslikali vse smeti v okolici stadiona in v njih iskali prazne pločevinke, jemali krvne vzorce žrtev, da bi v njih našli alkohol, ter spisali lažna poročila o njihovem razuzdanem obnašanju. Mediji so jim po pričakovanju jedli iz rok. Zgodbe o pijanih huliganih, ki ropajo trupla in urinirajo po policajih, so šle za med in malomarnost policije bi bila za vedno pozabljena, če ne bi svojci žrtev toliko let vztrajali v sodni bitki.

Danes se seveda vsi zgražamo nad tem sramotnim prikrivanjem, toda praksa nikakor ni omejena na southyorkshirsko policijo in britanske časopise iz 80. let. Če smo pozorni, lahko v medijih vsak dan najdemo podobne primere »poživaljenja« navadnih ljudi. Kjer se v velikih številkah zbira civilna družba, se najdemo tudi komentatorji in se zgražamo nad njenimi ekscesi. Nasilni, vulgarni, opiti, zadrogirani, predvsem pa nekultivirani liki so nepogrešljiva začimba k našim analizam stanja v družbi, in tudi sam sem se ji v kolumnah težko upiral. Pisci tako o množici redko ugotovimo kaj več, kot da gre za primitivce, ki jih mora policija čim hitreje ukrotiti.

Spomnimo se na začetek poročanja o begunski krizi, ko je povsem nepripravljena vlada deset tisoče migrantov s pomočjo vojske in policije stlačila v prenatrpana obmejna taborišča. Novinarji so histerično iskali smeti, zavrženo hrano, igle ali karkoli drugega bi pomagalo pri poživaljenju beguncev, medtem ko je bila policija prikazana kot društvo požrtvovalnih fantov, ki junaško kontrolirajo to hordo in zraven iz nje še rešijo kakega otroka. Precej manj pa je bilo resnih analiz o logističnih kiksih funkcionarjev, ki so ogrozili življenja ljudi ob tistih ograjah.

Podobnim analizam pa ne uidejo niti domače horde. Samo poglejmo, kako se piše o večjih zborovanjih. Kadar gre za manifestacije bolj nacionalistične narave, se nad obnašanjem množice zgražajo levi mediji, ki ne pozabijo smešiti Janševih harmonikarskih sledilcev, pri levo obarvanih protestih pa nam konservativni komentatorji vedno pod nos molijo fotografije zamaskiranih »huliganov«. V obeh primerih si novinarji dajejo bistveno več opravka z videzom in vedenjem množice kot z družbenimi okoliščinami teh dogodkov ter vlogo države v njih. Zdi se, kot da kamere prihajajo na prizorišča izključno z namenom iskati izgrednike in čudake.

Medijsko puritanstvo je imelo vedno le en namen – vedno je bilo orožje v vojni proti delavskemu razredu.

Največkrat pa za množična zborovanja sploh ne zvemo, če ne gre na njih nič narobe. Tako smo novice o največjih protestih v sodobni francoski zgodovini zagledali šele potem, ko so lahko uredniki zraven pripeli tudi fotografije spopadov s policijo. O razlogih za protest in ravnanju policije ne zvemo nič, saj novinarji mislijo, da so s frazo »nasilni protestniki« povedali vse, kar morajo bralci vedeti. »To je pač podivjana raja. Še dobro, da jih policija spravlja v red.«

Ta demonizacija navadnih ljudi pa je precej bizarna, ko pomislimo, koliko energije naša družba usmeri v to, da bi bilo njihovo zbiranje videti čim bolj živalsko. Vladarji so nekoč prirejali nasilne gladiatorske spektakle in razuzdane karnevale, kjer naj bi hlapci dali duška vsej svoji primitivnosti, danes pa nas vpeljujejo v družbo preko podobnih ritualov – občinske turbo masovke, študentske čage in seveda velika planiška veselica. Še sam Borut »To mi deli miška« Pahor nas glasno spodbuja k temu. Naslednji dan pa nas v medijih čakajo zaskrbljeni prispevki, ki prikazujejo pijano mladino in zasmeteno razdejanje – kot bi hoteli reči: »Vidite, takšni ste, kadar se vas spusti z vajeti! Kaj bi naša država brez policijskega nadzora!« Oblastem je očitno vseeno, kako se obnašajo množice. Pomembno jim je, da se bolj bojimo samih sebe kot pa njihovih represivnih organov. Da bi se oni lahko še naprej igrali krotilce, se moramo mi doživljati kot živali.

Podoba podivjane množice je tako postala nerazdružljiva z institucijami oblasti, s tem pa del našega moralnega sistema. Nekaj sekund grdega obnašanja navadnih ljudi je dovolj, da opraviči desetletja sistemskega nasilja. Komu koristi zmrdovanje nad »nekultiviranimi« protestniki, če ne prav politikom, ki želijo omejevati pravice? Kaj drugega dosežemo z zaskrbljenimi pripombami o obnašanju beguncev kot povečevanje družbenega nadzora? Ali z zgražanjem nad nogometnimi navijači ali pijanimi študenti ne potiskamo vprašanj brezperspektivnosti mladih še malo bolj v ozadje? Seveda velika zborovanja niso nedolžna in simpatična, a so za mnoge edini izraz moči, ki ga imajo na voljo. In medtem ko so množice odigrale najrazličnejše zgodovinske vloge ter pomagale na oblast spraviti tako leve revolucionarje kot fašiste, je medijsko puritanstvo imelo vedno le en namen – vedno je bilo orožje v vojni proti delavskemu razredu.