Po El clasicu

Vlado Miheljak

13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Dva leva

»To je velika sramota za Ljubljano in Ljubljančane. Maribor je od Ljubljane boljši samo v nogometu. Mora biti zato v prestolnici pretepen? S tem dejanjem je Ljubljana pokazala svojo kulturo in sovraštvo do Štajercev. … Opravičujem se Ljubljani, če je Maribor uspešen, a agresije ne bomo tolerirali. …«
— Zlatko Zahović je že leta 2011 preroško napovedal, da je lahko tudi vojna v službi nogometa (MMC TVS, 29. 8. 2011)

»Po uri in pol čakanja se je zgodil upor proti nasilnemu zadrževanju s strani Policije in do tenzij med Policijo in navijači. Naši člani so želeli stanje pomiriti … in bili z nekaj metrov pošpricani s solzivcem. Na Severu je bilo mnogo žensk in otrok, simpatizerjev naše navijaške skupine in branili smo se z metanjem stolov in odprtjem hidranta.«
— Green Dragons so na policijsko nasilje odgovorili z miroljubnim metanjem odlomljenih stolov in z uporabo gasilskega hidranta

Ne samo politika, tudi vojna je lahko nadaljevanje nogometa z drugimi sredstvi. Kdor ne pozna žepne vojne med Hondurasom in Salvadorjem, ne ve nič o nogometu kot kulturnoantropološkem fenomenu. Vojna, ki je izbruhnila 14. julija 1969 zaradi nogometa, je bila tako strastna, da je v tistih meridianih zasenčila svetovni megadogodek – prve korake človeka po Luni, ki jih je naredil Armstrong 20. julija 1969.

Vojna, ki je terjala več kot dva tisoč mrtvih in več deset tisoč razseljenih oz. izgnanih iz ene ali druge vmešane države, se je začela na nogometnem stadionu. V duelu, ki bi naj odločil, katera država se bo po neposrednem spopadu uvrstila na mundial (in to v bližnji Mehiki!). Najprej je Honduras z 1 : 0 premagal reprezentanco Salvadorja. In to v sila neregularni situaciji, saj so navijači v noči pred tekmo oblegali hotel gostujočega moštva, proizvajali strašen hrup, razbijali hotelska okna. Izmučeni gosti so tragično klonili v zadnji minuti. To je domnevno tako razžalostilo 18- letno navijačico Amelio, da se je ustrelila z očetovo pištolo. In postala mučeniški simbol krivičnega poraza. Z državnimi častmi in celotno enajsterico na čelu so jo pospremili na zadnji poti, potem pa nasprotniku na povratni tekmi pripravili še hujši sprejem, kot so ga bili deležni sami. Po porazu je ogrožene goste do letališča spremljala vojska v oklepnikih. In ko je po tretji tekmi na nevtralnem terenu Salvador zmagal, je prišlo še do krvave rihte. Namreč v »stourni vojni« so Salvadorci z aviacijo napadli vojaško šibkejši Honduras. In tako smo dobili prvo pravo nogometno vojno. No, resnici na ljubo je bil nogomet zgolj povod, razlogi pa veliko bolj kompleksni. Namreč, v ozadju je bila leta trajajoča napetost med državama, ker je Honduras obravnaval revne Salvadorce, ki so se iz prenaseljene domovine množično preseljevali v sosednjo državo, kot nezaželene vsiljivce, tujce, ki bi po agrarni reformi participirali pri odvzeti veleposestniški zemlji.

No, za iskanje iracionalnih razsežnosti najpomembnejše vzporedne stvari na svetu ni treba iti v eksotične države. Nogometna eksotika je prisotna povsod. In z iracionalnim odnosom do nogometa so okuženi tudi intelektualci, kulturniki. Onkraj vseh je bil moj, kot sem ga ljubkovalno poimenoval, najhujši prijatelj. Peter Božič. Ni bil le najhujši, bil je tudi najtežji prijatelj. Še za časa njegovega življenja sem dokazoval, da je bil Peter empirični dokaz o zgolj relativni veljavnosti newtonske fizike. Namreč, po stasu je bil definitivno najlažji slovenski pisatelj, a hkrati eden najtežjih, morda sploh najtežji med samimi težkimi. In sploh, če kje ne velja newtonska fizika, potem dokazano v slovenski literarni maneži. A kakorkoli, drugovanje s Petrom je bilo naporno, saj je pomenilo nenehne spore, a vse se je dalo preživeti, o vsem se je dalo z njim celo pošaliti, le o nogometnih vprašanjih ne. Nogomet je bil preveč pomembna zadeva, da bi Peter komu dovolil neodgovorno norčavost. To sem dodobra skusil, ko sem hotel ob pomembni tekmi proti Rusiji na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002 provocirati, da so nam enajstmetrovko v zadnji minuti sodniki podarili. A ko sem že izrekel heretično misel, sem se ugriznil v jezik. Po nekaj trenutkih tišine in šoka se je drobni mož zagnal v mene. Z vso svojo močjo in silo. Kot Salvador na Honduras. Tega bližnjega srečanja ne bom nikoli pozabil. Čeprav še danes nedomoljubno menim, da penala ni bilo. Ponoviti pa tega ne bi upal še enkrat. Nekaj let sem potreboval, da sem postopoma dojel, da za balkanske domorodce velja, da tabujev praktično ne poznajo. Vse lahko sogovorniku problematiziraš. Razen njegove mame in njegovega nogometnega kluba.

A eno je strast, ki je ne gre provocirati. Drugo sta primitivnost in nestrpnost na in ob stadionih, ki ju ne bi smeli tolerirati. Ves prejšnji teden se je o derbiju med Olimpijo in Mariborom poročalo, kot da je ključno vprašanje našega obstoja in razvoja. Poročila nacionalne televizije so se začela in končala s tekmo leta. El clasico? Skoraj. No, razlika ni večja, kot je razlika Madrida ali Barcelone od Ljubljane ali Maribora. Ampak iracionalnost v slovenskem derbiju je večja. In toleranca do ekscesov tudi. Ne samo, da Zahović kot nekakšen nogometni Kangler nenehno podpihuje sovraštvo na relaciji LJ–MB. Tudi mediji si zatiskajo oči in branijo navijaške skupine. In klubi prav tako. Namesto da bi jih razkrinkali, obsodili in oddaljili s športnih prizorišč zaradi nestrpnosti, rasizma, poigravanja z nacističnimi simboli, uničevanja javne infrastrukture, se vedno išče krivda v tistih, ki so po službeni dolžnosti zadolženi za nevtralizacijo negativnega naboja. Če policija ne bi zadržala Green Dragonsov na stadionu do odhoda Viol iz Ljubljane, bi prišlo do masakra.

O.K. Navijaških skupin ni mogoče (pre)vzgojiti. Jih je pa treba dresirati. Dobre prakse iz velikih nogometnih dežel to potrjujejo.