Vlado Miheljak

20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Dva leva

Zbogom, orožje 2.0

Zgodba o belolasem škratu iz Murgel ali o belih miših?

»Ne mahati z rokami, ko general govori.«
— Toneta Krkoviča motijo nemirni novinarji med govorom generala Krkoviča (24 ur, POP TV, 17. 5. 2016)

»Imate orožje s seboj?
»Vedno. Tudi danes.«
»Zakaj?«
»Ker biti vojak enkrat pomeni biti vojak vedno.«
— Tone Krkovič se je samo enkrat pustil razorožiti (24 ur, POP TV, 17. 5. 2016)

»Janez Janša si je, kot pravilno ugotavljaš, pripravljen z vsemi sredstvi, z lažmi, podtikanji in insinuacijami najnižje vrste, utirati politično pot preko glav svojih nekdanjih prijateljev. To očitno potrebuje, če hoče iz sebe narediti žreca slovenske osamosvojitve. Ostali, ki smo to počeli, ga pri tem motimo tako zelo, da je pripravljen žrtvovati ne le nekdanje sodelavce, pač pa tudi prijatelje, ki so zanj v določenem času tvegali dobesedno vse.«
— Igor Bavčar o JJ, ko več nista bila in še nista ponovno postala prijatelja (faksimile pisma Kacinu, objavljeno v knjigi Mateja Šurca: Prevarana Slovenija)

Ne, nikakor! Zgodba o veleizdaji zaradi domnevne dopustitve odtujitve orožja teritorialne obrambe s strani JLA ni zgodba o Kučanu. Ni zgodba o belolasem škratu iz Murgel, ampak prej zgodba o belih miših. Je tragična zgodba o Janši in njegovih zvestih oprodah. Tragična? Komična? Slej ko prej tragikomična. A ko sem gledal tiskovno konferenco Janše, Bavčarja, Hojsa, se mi je resnično milo storilo. Zadnje čase me vedno izdajo čustva, ko gledam ljudi, ki so storilci in žrtve hkrati. Pravzaprav nisem vedel, kdo je večja žrtev. Ali Janša ali Bavčar. (Hojsa pač ne štejem za akterja, ampak za statista.)

A Bavčar je resnično tragični junak. Potem ko je bil v zgodnjih letih najprej pomemben član krožka ultradogmatskih mladih marksistov okrog Tribune in Časopisa za kritiko znanosti, ki je skrbno študirala Marxov Kapital, in je v osemdesetih prevajal teoretsko izkušnjo v premeten »mikrokapitalizem« (beri: Mikro Ada) znotraj podjetniško prebujenega sistema, je svoj vrhunec doživel ob aretaciji JJ in procesu proti četverici, ko je pokazal pristno prijateljsko privrženost in zvestobo ter hkrati izjemno organizacijsko in animacijsko moč. Kasneje, po volilnem fiasku osamosvojiteljske superstranke DS, se je priključil LDS, kjer mu ob prihodu niso mahali v čast s palmovimi vejami. Staro jedro LDS je že takrat govorilo, da je Bavčar v LDS zgolj znak razpršenega tveganja Janševih »osamosvojiteljev«. Že mogoče, a Bavčar tega ni vedel. Takrat je bil pristen sovražnik človeka, ki ga je pred tem nesebično osvobajal. A kakorkoli, zdomsko delo v »stranki, obsojeni na oblast« je kasneje unovčil kot direktor primorske petrolejske družbe. Nedvomna volja in želja po politični moči sta se na tej funkciji usodno premešali z neobrzdano slo po finančni moči. Kar ga je na koncu iz lika hrabrega osamosvojitelja v javnem mnenju preoblikovalo v lik zanikrnega tajkuna politične provenience, ki je uničil eno najboljših firm. In tak, sklonjen in spokorjen, se je vrnil k človeku, za katerega je v nekem trenutku zastavil vse, a bil kasneje nehvaležno zavržen, zmerjan, žaljen. Ko mu ni preostalo nič drugega, ko je lahko izbiral ali skrivanje po ambulatorijih ali počitek na Dobu, je šel v Kanoso in požrl, vse kar se nabralo med njim in Janšo. Janša verjame v to, kar govori, in verjame celo v dokumente, fakte, ki jih je sam ponaredil, kar ni nenavadno in nemogoče, saj brez distance verjame v lastno podobo, za Bavčarja pa ne moremo trditi, da zares verjame v lik in delo JJ. Prosto po Adornu mora to fascinacijo nad Janševim likom preprosto zaigrati, uprizarjati mora privrženost, se udeleževati njegovih predstav in performansov, da bi uskladil in »preživel« neskladnost zavedanja o nepristnem liku s svojo ujetostjo v odnos. Zakaj? Janša je najboljša zavarovalna polica procesiranega Bavčarja.

A zgodba se na dolgi rok ne more dobro končati, ker Janša iz dneva v dan leze v bolj delirantno stanje in bo na koncu v tolmun potegnil vse svoje sopotnike, ki še niso izskočili s potapljajoče se ladje.

Morda je v nekoliko bolj enostavni situaciji Krkovič, ker ga rešuje robustna vojaška pamet. Krkovič se javno hvali, da hodi v eni najbolj varnih dežel na svetu naokrog s pištolo! Kaj mu bo pištola? Bo spet koga sestrelil? Pač vojak. Namesto da bi se vdovi, svojcem in javnosti spokorjeno opravičil za nesmiselno zrušitev helikopterja, oboroženega s štrucami kruha za vojake v obkoljenih vojašnicah, je sprejel Janševo metodo in igro in zdaj skupaj razglašata, da je izmišljotina, da je bil pilot Mrlak dogovorjen za prestop. Še več, Janša pravi, da je v Rožni dolini obeležje v spomin pilotu sovražnega helikopterja! Pilot sovražnega helikopterja je po logiki stvari sovražni pilot, kajne? Do nedavna je bilo splošno sprejeto dejstvo, da je bil Mrlak v stiku s slovensko stranjo. Leta 1992 je za TVS tudi Janša eksplicitno povedal:

»Na žalost je bil v tem helikopterju Slovenec, s katerim smo imeli prej kontakte, in je bilo dogovorjeno, da bo prestopil.« No, Janše to ne zmede. Nikoli ni čutil zadrege zaradi protislovnih izjav ali stališč.

O.K. Ampak veleizdaja!? Janša se ne šali, tudi ko stresa norčave domislice. Zato veliko razkritje ni Kučanova politična afera, ampak Janševa klinična epizoda. A če že vztraja, bi bilo ovadbo proti bivšemu predsedniku primerneje vložiti zaradi gospodarske škode zaradi opustitve dolžnega ravnanja. Si predstavljate, koliko več denarja bi naši osamosvojiteljski dilerji z orožjem zaslužili, če bi vso ostalo vso orožje v skladiščih TO?

In ne nazadnje, Pahor se je spomnil, da bo nagradil Krkovičeve specialce, ker so izpraznili, tako rekoč izropali nebranjeno vojaško skladišče v Borovnici, s častnim znakom svobode. Za kaj pa? Mar si ne bi bolj zaslužili nagrade Gospodarske zbornice zaradi privatizacijske iniciative in izvozne naravnanosti?