Vir neumnosti in sivih financ

dr. Bogomir Kovač

13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Mnenje predsednika republike Pahorja o stanju pripravljenosti Slovenske vojske (SV) je postalo prvovrstno političnoekonomsko vprašanje. Nenavadna samoocena SV je že tretjo leto zapored negativna, varnostnopolitične razmere se poslabšujejo, država je vedno bolj ogrožena, sposobnost njene obrambe pa je vse slabša. Znižanje finančnih sredstev je v poročilu o pripravljenosti ključen dejavnik negativne ocene, prenizek vojaški proračun ogroža obrambni program in državo, manjka nam denarja in orožja, ne pameti in sposobnosti. Izbira med topovi in maslom stoji na prvih straneh slovitega Samuelsonovega ekonomskega učbenika iz leta 1948 in sklep tudi. Več topov pomeni manj masla, trgovina z orožjem pomeni preprosto manj miru in več vojne.

Redkokdaj je blasfemičnost politike tako očitna kot pri vojaških zadevah. Poročilo o pripravljenosti SV je kajpada pokazalo, da ima Slovenska vojska težave s kadri in opremo, usposobljenostjo in stanjem vojaške tehnike. Enote za mednarodne operacije so bolj socialni korektiv, mirnodobska domača sestava ne dosega želenih standardov, težave so z rezervo in ni področja, kjer ne bi bilo kaj narobe. Imamo resolucijo o razvoju Slovenske vojske, srednjeročni obrambni program, toda v petih letih prepolovljena finančna sredstva in napoved, da bomo leta 2020 tam, kjer smo bili 2010, na dobrih 470 milijonov evrov. Toda problem SV ni toliko ekonomski kot politični, težava ni v opremi, temveč vodenju, skrbi nas lahko bolj celoten sistem nacionalne varnosti kot stanje vojske. Če je kaj pametnega v Pahorjevem vojaškem dramoletu, potem je to poziv, da moramo vzdržno povečanje proračunskih sredstev vezati na premišljeno posodobitev varnostnega sistema in vojaškega stebra. Žal tega dokumenti, politiki in Natova pričakovanja ne dokazujejo.

Zadrege niso od včeraj. Profesionalizacije SV in vstopa v Nato nismo nikoli prav razumeli niti dobro premislili. Prevladali so ideološka argumentacija in politični interesi, manj ekonomska logika in zdrava pamet. Tako smo razbili teritorialni princip na račun Natove internacionalnosti, postali smo del evropske kolektivne varnosti, hkrati pa zanemarili nacionalni varnostni sistem. Zamudili smo priložnost, da bi ostali neuvrščeni in nevtralni do različnih vojaških zvez in geostrateških politik velikih držav. Slovenija bi kot članica EU zunaj Nata zlahka igrala igro prostega jezdeca. Ogroža nas lahko samo dvoje, splošna vojna in razpad obeh sistemov (Nato, EU) ali pa dosedanje sporno posredovanje Nata v vojnah po svetu. V prvem primeru se kot majhna država z omejeno vojaško močjo težko obranimo, v drugem bi bili najbolj varni zunaj vseh vojn in vojaških povezav, v obeh primerih gre za alternativne oblike odpora. Torej bi bili racionalni samo dve alternativi, ukinitev vojske v imenu določene širše varnostne službe ali pa v okviru Nata njeno prestrukturiranje v teritorialno zaščitno enoto, največ na območju Balkana.

Natovo vizijo že dolgo poganjajo povsem drugi interesi. Zavezništvo je nekdaj nosilo pečat ameriškega nadzora potencialnih notranjih konfliktov, bilo je branik hladne vojne s SZ, potem je stopilo na pota boja proti terorizmu in v službo interesov ZDA zunaj EU. V ozadju so bili vedno tudi orožarski posli, vojne so preprosto postale tržno polje biznisa. Leta 2015 je bilo največ vojn v zadnjih desetih letih, ugotavlja švedski SIPRI, svetovni vojaški stroški so večji za tretjino, znašajo skoraj 1700 milijard evrov, tretjino poslov nosijo ZDA, količina prodanega orožja pa je največja po koncu hladne vojne. Izvoz orožja je siva cona, biznis ne izbira zaveznikov in sovražnikov, kdor plača, dobi, le prodajne poti so bolj zapletene, kot dokazuje tudi ISIS. In pritiski Nata na članice, na vojaške proračune in nakupe orožja so tudi del te trgovine in biznisa.

Slovenija se z dosedanjimi nakupi ni proslavila. Afera Patria je zadnja v tej vrsti politično sramotnih, ekonomsko tragičnih in vojaško zmedenih zgodb. Vzdrževanje operativnih 76 tankov je danes muzealna dejavnost, naše zračne in pomorske sile, letališče in pristanišče, spadajo v teater absurda, srednja bataljonska bojna skupina pa tudi ni mobilna oklepna enota, ker niti jasno, zakaj bi jo potrebovali. Kriza z nakupi orožja je dejansko kriza koncepta, kakšno vojsko pravzaprav potrebujemo. Ni naključje, da imamo številne zamenjave obrambnih ministrov, da generali ne vzbujajo posebne strokovne avtoritete, da ni niti prave razvojne vizije niti politične volje za spremembo zastarele krovne zakonodaje. SV na trgu dela ni privlačna alternativa, število vojakov se zmanjšuje, tudi v rezervi, kadrovska razmerja so porušena. Vojska brez vojakov pa je obsojena na propad, z orožjem ali brez njega.

Nato in politike v Sloveniji zanimajo predvsem vojaški izdatki in modernizacija vojske, manj jim gre za vojake in pametne rešitve. Zato je sedanja politična ofenziva namenjena dodatnemu financiranju vojske, nakupom orožja. Toda vrnimo se k alternativi topov in masla. Več za orožje in vojsko pomeni manj za pokojnine, zdravstvo, šolstvo, socialne transferje. Nobeno kosilo ni zastonj in to vodilne Natove države vedo. Natove vojne so za njih biznis, za nas pa neumen in nevaren strošek, za zdaj nas članstvo v Natu bolj ogroža kot brani. Uradne grožnje so namreč begunci, teroristi in Rusi. Prve smo že videli, druge nam vsiljujejo v imenu geostrateških interesov, s tretjimi se bomo poleti rokovali pod Vršičem. Vse skupaj ne odtehta nuje povečanja vojaških izdatkov. Še posebej, če gredo na račun javne blaginje, pokojnin, zdravstva in šolstva.

Glavni problem SV, pravi Janša, niso finančna sredstva, temveč odnos titoistične levice do nje. Kot vedno ima prav. Brez orožarskih afer in vojaških nakupov ni finančnih sredstev novodobne desnice. Slovenska vojska je v slovenski politiki, z leve in desne, neusahljiv vir neumnosti in sivih financ. Oboje šteje.