Grega Repovž

20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Levica nima več časa

Se bo Avstrija pridružila falangi držav, kot so Madžarska, Poljska, Finska in Švica, v katerih že zdaj vladajo ali sovladajo skrajni desničarji? To je stavek, ki so ga v članku o Avstriji zapisali novinarji tednika Der Spiegel Hasnain Kazim, Katrin Kuntz, Walter Mayr, Barbara Supp. Nacionalpopulisti zavzemajo eno državo za drugo. V Sloveniji premika volilnega telesa ne bomo še nekaj časa preverili na volitvah, saj so bile zadnjič, leta 2014, vse ključne volitve praktično združene. A premik v volilnem telesu se dogaja tudi pri nas: volilno telo se močno premika proti desnemu populizmu. Premaknil se je v zadnjega pol leta, ko so postale misli, ki so prej veljale za nedovoljene, nespodobne in necivilizirane, del vsakdana. Danes je dovoljeno javno izražati sovraštvo. Danes je dovoljeno javno govoriti rasistično. To je naredila politika. S tem se je največ spremenilo. A brez podlage ne bi šlo.

Ali kot pravi dr. Bogomir Kovač: »Nemčija je tista, ki je dejansko sprožila vzpon desnega populizma in fašizma, ki ogrožata evropski mir. Kdor ne razume tega, je ekonomsko in politično slep.« Vendar razlogov ne gre popreproščeno iskati v begunski krizi, ampak načinu, kako so obravnavali Grke. Leni Grki, goljufivi Grki, je sporočal kabinet kanclerke Merklove. Je kakšna razlika med to govorico in govorico o prevarantskih beguncih? Prepustimo sledove prihodnosti zgodovinarjem.

Evropa se radikalno spreminja, ena država za drugo sledi nacionalistični in populistični govorici. Tudi v ZDA ni drugače. Razlogi se seveda skrivajo v neenakosti, ki pa je nobena politika noče priznati kot glavni razlog naraščajočega nacionalizma in desnega populizma. Kar seveda ni tako presenetljivo: to priznanje za večino politikov, ki so oblikovali evropske vlade in politike v preteklih desetih, petnajstih letih, namreč pomeni tudi odhod iz politike. Neenakost je namreč njihov edini dosežek. Da gre v njihovih očeh za dosežek, ne pa veliko napako, mislimo resno. Neenakost namreč eliti pomeni povečanje premoženja, ne pa zmanjšanje. Neenakost ima dva konca. Odpoved temu sistemu, ki ga večina ljudi vidi kot vzrok sodobne stiske, pomeni odpoved rastočemu premoženju. Ne korporacije ne nanje vezani politični razredi te možnosti sploh ne vidijo kot možno opcijo razvoja, to je zanje slaba smer. V teh letih, ko je rasla neenakost, se je njihov položaj, družbeni in gmotni, izboljševal. Zakaj se ljudje pritožujejo, se čudijo.

A kaj je temeljno sporočilo, ki prihaja iz Avstrije? Presenečenje samo. Nihče ni pričakoval tega naskoka skrajne desnice, nihče ni pričakoval, da bo na volitvah predsednika prešel v vodstvo najverjetnejši novi avstrijski predsednik, svobodnjak Norbert Hofer. Tako kot so bili pred tem presenečeni Poljaki. Pa Francozi na lokalnih volitvah. Volilno telo je popolnoma nepredvidljivo, so ugotavljali analitiki. V Avstriji so danes z napovedmi za drugi krog volitev zadržane vse javnomnenjske agencije – ker jim je vzorec popolnoma ušel izpod nadzora.

In to je temeljno sporočilo, ki bi ga morala razumeti tudi slovenska sredina, še zlasti pa levica oziroma Združena levica: volilno obdobje se je že začelo. SDS, ki ji je uspelo sesti na vlak izključujoče evropske populistične desnice – ta sicer še nima svoje evropske zveze, a ta trenutek ni več tako oddaljen –, je že globoko sredi kampanje. V vseh naštetih državah so se po vzponu skrajne desnice začeli povezovati včerajšnji tekmeci in celo nasprotniki – v stiski, ker so se nenadoma znašli na isti strani, pa čeprav različni. A ne zato, ker bi si postali podobni, ampak ker je na drugi strani pač močna fašistična stranka. Ki je danes nekaj normalnega, ki ji nihče več ne oporeka legitimnosti. A vsi so se prepozno zavedeli, kaj to pomeni.

A ta politični boj ne poteka na odnosu do beguncev, pa čeprav se na prvi pogled zdi tako. Ne, desni populisti le cepijo svoje rasistične in izključujoče izpade na socialno stisko ljudi in na tem gradijo večinsko podporo. Svojo priljubljenost dejansko gradijo na izpostavljanju neenakosti, gradijo na frustracijah, ki jih je prinesel neoliberalni kapitalizem – in pred katerimi večina politike miži, še več, je ne razume, ker preprosto ni v stiku s to stisko. A ta stiska je bistvo sodobnega zahoda.

Edina politična sila, ki v Evropi lahko oblikuje odgovor vse močnejšim desnim populistom, je v resnici levica, ki bo znala govoriti o neenakosti bolje in bolj prepričljivo kot desnica. Le časa nima več. Desnica ji vsak dan prevzema teme.

Danes ni več vprašanje, ali bo Evropo prevzela falanga držav, ki ji bodo vladali skrajni desničarji. Vprašanje je le, katere bodo tiste države, ki bodo otoki normalnosti na tej celini.