Antidemos proti Demosu 2.0

Vlado Miheljak

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Dva leva

»Odbora za izobraževanje in za obrambo sta na skupni seji na zahtevo SDS obravnavala vključevanje slovenske osamosvojitve v izobraževalne programe in splošen odnos do osamosvajanja. Velik del razprave se je vrtel okoli odpovedi predavanja Toneta Krkoviča na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika in šolskih vsebin, povezanih z osamosvojitvijo.
(…)V Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve so po besedah predsednika Aleša Hojsa preverili, ali je bila z odpovedjo kršena zakonodaja, in ugotovili, da je bila kršena šestkrat.
(…) Seje se je udeležil tudi ravnatelj Gimnazije Ledina Roman Vogrinc, ki je bil deležen kritik, ker šola organizira ekskurzijo v Bosno in Hercegovino, med katero si dijaki ogledajo prizorišča nekaterih bitk iz druge svetovne vojne in Jajce.«
— V državnem zboru so uprizorili taktično vajo odpravljanja avtonomije javne šole (STA, 24. 5. 2016)

Avstrija je v nedeljo reševala čast republike. No, ni bila prva pred takšno preizkušnjo. Leta 2002 je na predsedniških volitvah nepripravljeno francosko javnost, volilno telo in etablirane stranke presenetil Le Pen, takratni voditelj ultradesne Nacionalne fronte. Po prvem krogu je bil po pričakovanjih prvi Jacques Chirac z 19,88 % glasov, drugi Jean-Marie Le Pen s 16,86 % glasov in šele tretji socialist Lionel Jospin s 16,18 % glasov. Za socialiste je bil rezultat šokanten. A le Pena so se ustrašili vsi, zato je nastalo komaj verjetno zavezništvo ustavnega loka in tako so v drugem krogu širokemu gaullističnemu bloku socialisti z gnusom pomagali izbrati Chiraca. Rezultat je bil enoznačen. Chirac je dobil 82,21 % glasov in republika je bila rešena.

Tudi na letošnjih predsedniških volitvah v Avstriji so reševali čast republike pred svobodnjaškim populistom in demagogom Hoferjem. Potem ko sta odletela kandidata ÖVP in SPÖ, so rešili (za 0,6 %) obraz Avstrije z Aleksandrom van der Bellnom. A rezultat ni bil tako enoznačen in pomirjajoč kot v Franciji leta 2002. Situacija je bolj spominjala na slovensko politično razcepljenost kot na francosko brezbrižnost, dokler ne gre zares. Namreč, kot kažejo volilne analize, so izjemno simpatičnemu, a po moči strankarskega zaledja marginalnemu van der Bellnu v drugem krogu največ (več kot tretjino) glasov zagotovili volivci socialdemokratov iz leta 2013. Njegovi, zeleni volivci so sicer volili enoznačno, a zaradi svojega omejenega dometa prispevali le okrog četrtino glasov. Veliko bolj so bili razcepljeni volivci ljudske ÖVP, ki pa so vendarle dali malenkost več glasov zmagovalcu. A strukturna analiza pokaže kup paradoksov. Avstrija je »geografsko« volila Hoferja, le otočki urbanega (z veliko koncentracijo volilnih upravičencev) van der Bellna. Hoferja so volili moški (60 %), van der Bellna pa izvolile ženske (tudi 60 %). Volivci in volivke s poklicno izobrazbo ali manj so v dveh tretjinah (67 %) volili Hoferja. Volivci in volivke z maturo ali akademsko izobrazbo pa van der Bellna. Tisti z diplomo kar v 81 %. V skupini volivcev in volivk (do 29 let) je zmagal van der Bellen (54 %), med mladimi ženskami kar dvotretjinsko (67 %).

Urbano – ruralno. Visoka – nizka izobrazba. Optimisti – pesimisti itd. Na kaj to spominja? Kajpak na Slovenijo. Kulturno, znanstveno, zgodovinsko velika Avstrija je politično Slovenija »v malem«. Kopija pritlikave Slovenije. Avstrija se zaradi projekcije slabih perspektiv, zaradi ščuvanja o ogroženosti nacionalne biti in avtohtone religije zaradi migrantskih tokov (Hofer: »Leta 2040 bo vsak drugi prebivalec Avstrije musliman.«) vrača tja, kjer je Slovenija že dolgo. V kulturni boj.

In to izziva razmišljanje, kako naprej pri nas. Vedno ne bo mogoče z instant strankami (kot PS in SMC) nategniti Janše. Na desnici se dogaja marsikaj (izstopi, razhajanja v bloku), kar je slabo za volilno perspektivo desnice, a na politični levici se ne dogaja nič, kar Janši vrača upanje. Resda je desni blok ta čas daleč od magične meje prevzema oblasti, a sistematično posega v sfero javnosti, civilne družbe, v institucijah države: medije, sodstvo, šolstvo … Do volitev je še daleč, in če bo Janša vsilil svojo agendo, se bo to poznalo. Ob naznanitvi bivšega predsednika zaradi – bog pomagaj! – veleizdaje je novinarsko publicistična srenja pokleknila ali vsaj padla na finto. Namesto da bi nažgala političnega norca in politično akcijo, ki generira arhaične forme političnega boja, so prevzeli splošno, domačno, varno formulo: imamo dva petelina, oba morata proč. Je res tako enostavno? Gre res za dvosmerni promet? Empirični preizkus dokazovanja bi spodletel. Zato je bilo tudi popolnoma deplasirano vprašanje voditelja Odmevov bivšemu predsedniku: ali bi si bila z Janšo sposobna seči v roko? Kot da je to problem, kot da bi gesta rokovanja karkoli rešila, odpravila!? Ekvidistanca in ekvivalenca v politični analizi je najpogosteje rezultat intelektualne lenobe in plitvosti, nepripravljenosti in nezmožnosti refleksije.

In medtem se v senci bombastičnih ovadb, ki so bolj ko ne stvar politične folklore, dogajajo resne stvari. Tako v medijih kot v parlamentu. Politično motivirani svetniki so hoteli v programskem svetu RTVS obravnavati oddaje in poimenske avtorje zaradi neprimernosti vsebin. Še o svojih kompetencah se niso seznanili. In še huje se dogaja v parlamentu. V torek, 24. maja, so na zahtevo SDS poslanci več kot tri ure in pol na nujno sklicani skupni seji odbora za izobraževanje in odbora za obrambo klobasali o domnevnih ekscesih v šolskem prostoru. Niso bile najhujše abotnosti, ki so jih stresali pobudniki, ampak anemičnost večine (no, ne vseh) v obeh odborih. Dopustili so, da sta se prišla pred poslance zagovarjat ravnatelja obeh anatemiziranih gimnazij. Kaj pooblašča odbor za izobraževanje, da se izreka o kvaliteti in primernosti izvedbe šolskih vsebin? Kaj pa ima odbor za obrambo s šolskim kurikulumom? Kaj avtorizira uniformirane povabljence za presojo o civilnem šolstvu? Takšno sejo bi morali takoj prekiniti in podučiti poslance, kaj lahko kot državljani storijo, če niso zadovoljni z vsebinami in izvedbami programov javne šole.

In ministrica? Kajpak molči, tako kot je molčala oziroma se sprenevedala ob ekscesu v kranjskem dijaškem domu. Zaščita avtonomije šolskega prostora pred pritiskom politike in vojaške sfere ni le njena pravica, ampak dolžnost.