Konzultantka

Heni Erceg

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Hrvaška

Mož je predsednik najmočnejše politične stranke na Hrvaškem, Hrvaške demokratične skupnosti, podpredsednik vlade, formalno drugi človek v državi, dejansko pa prvi, vodja skupine lunatikov, pompozno imenovane Domoljubna koalicija, ki se že štiri mesece vede kot vodstvo drugoligaškega nogometnega kluba, ne države. Njegov politični program temelji na praznih, a zelo uporabnih frazah o domoljubju, konservatizmu, družini, cerkvi … Napravil je vse, da bi, potem ko so vlado komaj skrpali skupaj, evtanaziral koalicijskega partnerja Most, ki mu je pomagal priti na oblast, in v drugi plan potisnil premiera, potem ko ga je v nasprotju z volilno zakonodajo sam privlekel iz Kanade. Skratka, ustoličil se je kot kralj spletk, groženj, izsiljevanja in potem …

Potem so mogočneža Tomislava Karamarka kakor v kakem cenenem dramoletu razkrinkali kot »izdajalca domovine« in nacionalnih interesov, človeka na samem robu političnega brezna, katerega odstop zdaj zahteva opozicija, ne bi pa mu nasprotovali niti številni člani njegove stranke. Izbruhnil je škandal, ki spet opozarja na zlorabo mitološke države v zasebne namene in skrajno prezirljiv odnos do zakonov in državljanov. Izkazalo se je, da je Karamarkova soproga za neopredeljene svetovalne storitve dobila zajeten honorar, skupaj 60 tisoč evrov, od vplivnega lobista madžarske naftne družbe, ki je v zelo sumljivih okoliščinah postala lastnica hrvaške naftne industrije. Prav zaradi prodaje Ine so nekdanjemu premieru Sanaderju sodili, ker je sprejel ogromno podkupnino, in se zdaj potika po zaporih in sodiščih, Hrvaška pa je zaradi prodaje podjetja, ki je – kot bi rekel Karamarko – »državni strateški interes«, z Madžarsko v arbitražnem sporu. Gospa Karamarko je torej prek svoje agencije za promocijo Drimia dobivala denar od družinskega prijatelja in svetovalca družbe, ki je na podlagi koruptivnega dogovora lastnica obeh hrvaških rafinerij in izkorišča hrvaška rudna bogastva.

Medtem ko podjetje Ane Karamarko opravlja neznano kateri, a zelo donosen posel za madžarsko družbo MOL, se njen soprog sestaja z lastniki te družbe, potem pa se v vladi zavzema za opustitev arbitražnega spora in trdi, da »ga bomo tako ali tako izgubili«. Torej Karamarko v sodelovanju z ženo ravna v nasprotju z nacionalnimi interesi Hrvaške? Soproga je dolgo delala v medijski korporaciji Europapress holding in v njej pridobivala znanje o delovanju PR-služb, ki ga je pozneje uporabila v svojem podjetju, s katerim dosega neverjetne poslovne uspehe, hudi krizi navkljub. Je mar gospa posredovala med svojim tedanjim delodajalcem, lastnikom največje medijske družbe na Hrvaškem, in gospodom Karamarkom, ki je že takrat zasedal pomembne politične položaje, predvsem tistega na čelu tajnih služb? Natančneje, je tudi on pripomogel k temu, da se je bivši lastnik Europapress holdinga navkljub resnim obtožbam in kazenskim ovadbam vendarle izognil usodi svojega tedanjega mentorja, premiera Sanaderja, ki se je znašel za rešetkami?

S to afero se je razkrilo bistvo hrvaških političnih laži in pokazalo se je, da je naduti prvi človek tako imenovane Domoljubne koalicije pripravljen prodati ljubljeno domovino za prgišče »Judeževih srebrnikov«. To je sicer besedna zveza, ki jo sam – s tem posnema zgled idejnega očeta Franja Tuđmana – meče pod nos nasprotnikom, »Jugoslovanom« in »komunistom«. Politični vzpon je zasnoval izključno na ideoloških delitvah in razpihovanju medetničnega sovraštva, dobro razviti policijski um pa ga je prepričal, da ima lahko v tako bedni vladi glavno besedo le, če bo neprestano proizvajal nove sovražnike in izdajalce fantomske državne suverenosti. Toda zdaj so ga razkrinkali kot nepomembnega prekupčevalca z državnimi interesi, ki je na plačilnem seznamu madžarske naftne družbe, s katero je Hrvaška v sporu. Karamarko je tipični politični igralec iz podzemlja, ki je pri vzponu na oblast le stežka pridobil pozitivno oceno in bil vedno preteče drzen pri promociji zadrtih desničarskih fraz, zdaj pa afero, v katero je vpleten, cmeravo razglaša za »ogrožanje moje družine«.

No, afera »konzultantka«, kot so jo poimenovali, je še enkrat pokazala, da se desničarska HDZ ni niti za korak oddaljila od svojih bistvenih značilnosti, torej od praznega »domoljubja«, utemeljenega na korupciji, in da se s to stranko Hrvaški ne obeta drugega kot nazadovanje in spodkopavanje doseženih demokratičnih standardov, zato je tudi vlada, ki jo je pomagal oblikovati Most, slaba, dezorientirana in brez dvoma škodljiva. Pa vendar, korupcijskemu škandalu navkljub Karamarko ne misli odstopiti, saj je pravilno presodil, da takšen moralni zdrs ni nič posebnega. Z njegovim primerom se tako ali tako ukvarja le nekakšno poverjeništvo za neskladje interesov, katerega ugotovitve niso zavezujoče, vsi tisti, ki jih je bil podkupil, od cerkve prek vojnih veteranov do različnih konservativnih skupin, pa škandal olepševalno imenujejo zgolj »nepremišljenost«.

Karamarko je bil do te afere, v središču katere se je znašla njegova žena, osredotočen izključno na vzpostavljanje profašistične države in odpravljanje demokracije, pri čemer se je s koalicijskim partnerjem krčevito boril za nadzor nad represivnim aparatom in tajno službo. Zdaj je jasno tudi, zakaj. No, opozicijsko SDP je motilo komaj kaj od povedanega, toda Karamarka to, da je denar vzel od »sovražnika«, brez dvoma uvršča med »narodne izdajalce«. Ali pomeni tudi njegovo politično smrt? Ni videti. Ne v državi, ki jo premišljeno ropajo prav najbolj vneti domoljubi.