O tretji rešitvi

dr. Bogomir Kovač

3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Ekonomija

NLB je spet sredi privatizacijskih postopkov, tokrat z novim vodstvom SDH, potrjeno državno strategijo privatizacije in drugačnim privatizacijskim modelom. Toda pristop je ostal podoben kot prej. Spet so v ospredju ekonomske ideologije privatizacije, prevladujejo politične zaveze Bruslju, smo sredi nove krize vodenja in upravljanja banke. V ozadju ostajajo političnoekonomski argumenti glede monetarne in bančne unije, krize evropskih bank in evra, dramatičnega padanja tržnih vrednosti bank. Nikjer ni ocene poslovnih, ekonomskih in političnih tveganj te vnovične privatizacije. Privatizacija bank, tudi NLB, v teh razmerah ni rešitev, temveč problem, in to zahteva ponovno presojo, kaj storiti.

Prodaja NLB je spet sredi klasične godlje, ki to banko spremlja od samega začetka. V socialističnem času je bila Ljubljanska banka dejansko slovenski bančni sistem, njeni kadri so desetletja pomenili jedro slovenskega bančnega menedžmenta. Pri snovanju bančnega sistema po letu 1990 so banko razkosali, bila je v središču prve in uspešne državne sanacije bank, sledila je desetletna odisejada s privatizacijo in prodajo belgijski bančno-zavarovalniški skupini KBC. Dejstvo je, da smo bančno krizo zakuhali v obdobju 2004–2008 s prehitrim zadolževanjem bank in podjetij, Janševa vlada je pridelala strukturni proračunski primanjkljaj. Sedemletna sanacija bank in konsolidacija javnih financ sta popravek teh zablod.

Evropski val sanacije bank so vlade in BS zamudili, v NLB je zavlada klasična kriza korporativnega upravljanja in vodenja, KBC se je zaradi lastnih težav in neskončnih zapletov s privatizacijo umaknil. Leto 2013 je somrak bančnega sistema, napak in sprenevedanj. Vlada in BS sta izpeljali slab in sporen sistem sanacije bančnega sistema, evropska komisija je v tej državi do absurda prignala zgrešeno ekonomsko in bančno politiko. NLB je sredi politične in vladne krize v Sloveniji postala žrtev in hkrati plen povsem razglašenega reševanja EU, bank in evra. Privatizacija ostaja edina stalnica sprememb, kot večna sinteza neoliberalne ideologije EU, domačih bančnih neokonservativcev in vladnih intervencionistov. Prodaja NLB je tudi tokrat vsaj tako zgrešena, kolikor je tudi grešna.

Privatizacijski model je že davnega leta 2005 predlagal tedanji razvojni minister Damijan, 25 odstotkov plus delnica, kjer država zadrži nadzorni delež zaradi obrambe poslovnega modela in slovenskega sedeža banke. Bajuk je kasneje pri NKBM preizkusil tudi način prodaje prek javne ponudbe delnic (IPO) na domačem kapitalskem trgu. Oboje je postalo aktualno pri sedanjem modelu privatizacije NLB, ki ga priporoča nemška DB kot svetovalec SDH, ta je zdaj v imenu države upravljavec banke. IPO je v danih okvirih edina in morda še najboljša rešitev. Zagotavlja želeni strateški nadzor države nad banko, preprečuje pretirano koncentracijo lastništva in hkrati omogoča dovolj fleksibilen lastniški in prodajni pristop. Težave so drugje.

Evropske banke so v krizi, razmere gospodarjenja so zaradi monetarne politike ECB, vedno novih pravil regulacije (EBA) negotove, vrednosti bank so v zadnjem letu padle za tretjino. Vsi ponujajo privatizacijske in dokapitalizacijske papirje, redki po njih povprašujejo. V teh razmerah banke ne morejo dobiti strateških prevzemnikov, so pa lahko plen špekulantov, tudi z razpršeno prodajo. Prav IPO v osnovi zahteva stabilne razmere, tako na kapitalskih trgih kot tudi glede vodenja in poslovanja banke. Noben pogoj pri NLB v sedanjem trenutku ni izpolnjen. Tu so še dodatne obveznosti z morebitnimi poplačili bivšim lastnikom podrejenih obveznic, pa možna plačila odloženih davkov, tudi vedno nove zahteve regulatorja glede kapitalske ustreznosti, nedonosnih terjatev … IPO v Sloveniji zaradi Bajukove polomije z NKBM in kasnejše problematične prodaje banke niti ni mogoč. V tujini pa za NLB ni pravega zanimanja.

Rešitve so lahko samo tri. Nespodobno nizka prodajna cena, nekje na četrtini knjižne vrednosti, samo delna prodaja po določeni ceni (morda tretjina želene prodaje) ali pa preložitev privatizacije (leto 2020). Tretja rešitev je za zdaj ekonomsko logična, poslovno pravilnejša, politično pa je nesprejemljiva. Zapovedi glede privatizacije so še vedno osrednji vzvod in zahteva posamičnih akterjev slavne »trojke« (EK, ECB, MDS). Nova bančna unija zaostruje pogoje pomoči, hkrati ekonomska kriza povečuje nedonosno izpostavljenost evropskih bank, politika ECB in regulatorjev pa povečuje shizofrenijo bančnega poslovanja. Vse skupaj ogroža obstoj bančnega sistema, evra in na koncu jedrne EU.

Negotovost in tveganja so kljub sanaciji in konsolidaciji bank nevzdržni. Samo tri države, Italija, Španija in Portugalska, imajo še vedno več kot 530 milijard evrov slabih terjatev. Tega noben sedanji reševalni mehanizem bančne unije ne more rešiti. Bančni sistem se je po veliki depresiji reševal z nacionalizacijo in ne privatizacijo bank. Od tod pisana struktura bančnih sistemov v EU. Privatizacija in financializacija bančnega sistema sta vzrok te krize in ne rešitev. Zato v teh razmerah bolj potrebujemo nacionalizacijo kot privatizacijo bank. Heretična misel, toda nova stara bančna kriza je že tu, brez zdravih bank pa EU in evro ne moreta živeti, preživeti pa tudi ne.

Sklep ni težaven. Tržne razmere za prodajo NLB so zaradi bančne krize slabe, politična tveganja oblikovanja nove bančne unije so velika. Prodaja NLB je v teh razmerah ekonomsko in politično škodljiva. Političnim zapletom s korporativnim upravljanjem NLB ni videti konca, toda slaba privatizacija in država brez lastnih bank ob razpadanju EU sta veliko slabša izbira. Zato NLB ne morejo rešiti tuji lastniki, še manj slaba država. Fatalizem političnih oblasti in vodstva BS je zato grozljiv. Kriza je za zdaj njihov alibi. Še naprej brezglavo silijo v pogubo. Do kdaj in za kakšno ceno?