Nevidno delo

N'toko

3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Žive meje

Čeprav se večina ljudi strinja z idejo, da je vsako delo častno, vsi vemo, da v praksi nekatere službe prinašajo bistveno več časti kot druge. Na to odločilno vpliva že količina pozornosti, ki so je v medijih deležni nekateri poklici. Politike, športnike, umetnike in druge javne osebnosti obdaja avra uspešnosti prav zato, ker svoje delo opravljajo vsem na očeh. S podobnim občudovanjem ponavadi gledamo tudi na poslovneže, pravnike, inženirje in druge profesionalce, ki se jih iz različnih razlogov drži poklicni prestiž. Dejstvo pa je, da je velika večina služb tako neatraktivnih, napornih in dolgočasnih, da se jim kamere izognejo v širokem loku. Večina delavcev ni deležna nobenega posebnega čaščenja, saj delovni teden preživijo v popolni anonimnosti. Družba se obnaša, kot da njihovo delo sploh ne bi obstajalo in so nam stavbe, ceste in računalniki padli v naročja naravnost iz glav slavnih vizionarjev.

Med vsemi nevidnimi službami pa je ena oblika dela skrita še posebej globoko pod površjem in je celo uradni statistiki nevidna. Govorim o pojavu, ki mu nekateri sociologi pravijo čustveno delo, še bolje pa ga opiše izraz »interpretativno delo« oz. »čustveno tolmačenje«. Kljub temu da je to ključno za preživetje vsakega podjetja, organizacije, športne ekipe in gospodinjstva širom po svetu, se ga sploh ne zavedamo. Opravlja se vzporedno z ostalimi službenimi zadolžitvami in vedno brez plačila.

Če se zavedamo ali ne, v vsaki skupini ljudi deluje vsaj en čustveni tolmač. Njegova naloga je, da pomirja eksplozivne egote in pričakovanja članov usklajuje s tem, kaj so dejansko sposobni eden drugemu nuditi. To je tisto branje misli, s katerim delavka predvidi, kaj moti razdraženega šefa, in mu že vnaprej ponudi odgovor, ker ve, da sam ne bo znal vprašati drugače, kot da nadere najbolj ranljivo sodelavko. To je miselno žongliranje mame, ki vedno najde način, kako zamotiti otroka, ko se hoče natrmati na mlajšega brata, ter se tako izogniti glasnemu prepiru, ki bi spravil očeta ob živce. To je psihološka matematika trenerja, ki mora izračunati točno število minut, koliko sme na klopi držati svojega zvezdnika, preden ta ne postane agresiven, in koliko priložnosti mora nameniti ostalim igralcem, da se ti ne bodo počutili izključene. Tisoče ljudi tako vsak trenutek opravlja naporna miselna opravila, brez katerih bi bilo življenje v skup-

nosti neznosno.

Interpretativnega dela po navadi ne zaznamo, saj mora za svoj uspeh ostati skrito in ustvarjati vtis, da so naši sproščeni odnosi nekaj, kar pride samo od sebe. Podobno kot nevidni gradbeni delavci nam čustveni tolmači gradijo mostove, prek katerih lahko različni ljudje komuniciramo, ter nam pri tem dajejo misliti, da je ta komunikacija plod naših lastnih socialnih spretnosti. Bolj ko so nekateri člani družbe socialno nespretni, bolj morajo tolmači garati, da nevtralizirajo njihov vpliv. Za vsakega v ekipi, ki ne zna slabega dneva predelati drugače, kot da jezo stresa na ostale kolege, mora obstajati tudi kdo, ki prestreza žaljivke z nasmehom in miri ljudi na obeh straneh. Za vsakega neobčutljivega starša, ki je prepričan, da s trdo roko vzdržuje red v hiši, obstaja tudi član družine, ki marljivo prekriva vse spore in neuspehe, ki se ne ujemajo s starševo idejo reda.

Delo za tolmače pa postane zares težko, kadar začnemo čustveno nezrelost posameznikov slaviti kot njihovo brezkompromisnost, spontanost ali provokativnost. Lahko si predstavljamo, koliko diplomatskega napora mora vložiti ekipa Donalda Trumpa, da vzdržuje normalne stike s partnerji po tem, ko jih ta osramoti s kako škandalozno izjavo. Koliko prisilnih nasmeškov in opravičevanja je potrebno, da se turneja Kanyeja Westa ne ustavi vsakič, ko ga v backstageu pričaka napačna znamka WC-papirja. Koliko intelektualnega napora vložijo Žižkovi podporniki, ki morajo po vsakem njegovem provokativnem eseju razlagati akademski levici, da »Žižek ni tako mislil, treba ga je brati drugače …«. Takšna »karakternost« je pogosto le zamaskirana otročjost, ki si jo lahko privoščijo močnejši člani družbe. Ljudje, ki »vedno brez dlake na jeziku povedo, kar si mislijo«, verjetno živijo zaščiteni v mehurčku, kjer jim ni treba imeti opravka s posledicami svojih besed.

Čustveni tolmači zato redko prihajajo iz voditeljskih vrst. Ljudem, ki so se lahko celo življenje zanašali na svojo družbeno, intelektualno ali fizično moč, se preprosto ni bilo treba ukvarjati z vzdrževanjem krhkega miru med ljudmi v skupnosti. Dovolj je bilo, da so udarili po mizi, in že je zavladal red (beri: dobili so, kar so zahtevali). Za delovanje tega reda so morali poskrbeti garači, ki dejansko razumejo, kaj čutijo in razmišljajo ljudje okoli njih. Ne preseneča, da je to delo v veliki meri padlo na ramena žensk, za katere se predpostavlja, da bi morale znati brati misli in biti kot stevardese na avionu vedno ustrežljivo nasmejane. Čustveni tolmači nikoli ne smejo imeti slabega dneva, vedno morajo poslušati in nikoli zahtevati, da se posluša njih. Takoj ko začnejo govoriti, kaj si oni zares mislijo o svojih kolegih, se namreč poruši cel sistem in skupnost jih hitro označi za sebične histerike.

V družbi, kjer preveč delamo in se spopadamo z vse večjimi pritiski, se povečuje tudi razdalja med nami. Težko je komunicirati in do besede pogosto pridejo le najglasnejši. Ljudje, ki nam gradijo mostove in ohranjajo odnose vsaj za silo funkcionalne, imajo zato vsak dan težjo nalogo, mi pa se poslužujemo njihovega dela, ne da bi ga sploh cenili. Vsi smo verjetno že opazili, da lahko to breme postane pretežko tudi za naše psihično najmočnejše prijatelje, in ni težko razumeti, zakaj se toliko ljudem zmeša, zakaj padajo v depresije ali preprosto fizično pregorijo. Od njih zahtevamo preveč in jim vračamo premalo. V nasprotju z izkoriščevalskim mezdnim delom pa lahko takšno čustveno izkoriščanje v naših skupnostih odpravimo že danes. Te kolumne po navadi zaključujem s pompoznimi slogani o tem, kako je treba ukiniti kapitalizem in vzpostaviti brezrazredno družbo, tokrat pa bi za spremembo zaključil z bolj preprostim, kičastim, a zato nič manj revolucionarnim pozivom: pazimo eden na drugega.