Kulturicid sredi Ljubljane

Bernard Nežmah

10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Pamflet

Četrt stoletja slovenske države ne pomeni le izstopa iz nekdanje Jugoslavije, temveč tudi konec partijskega režima. Ena izmed značilnosti starega obdobja je bila oblast, ki proti državljanom ukrepa sredi noči. Tako je ravnala UDBA, ki je tekom noči vršila vdore v stanovanja in aretacije. Aparat, ki bi lahko deloval pri belem dnevu, je z nočnimi akcijami širil še dodatni strah. Danes policija ravna drugače: tudi ko so kriminalisti NPU preiskovali sum, da ljubljanski župan Zoran Janković zahteva podkupnine od gradbenikov v višini desetih odstotkov, niso prišli po župana sredi spanca, ampak na začetku dneva. Ponoči, se je zdelo, so na delu samo še kriminalci.

Toda minuli teden se je vrnil udbovski duh. Skupina plačanih varnostnikov je ob treh ponoči s skupino gradbenikov vdrla na področ-

je tovarne Rog. Župan Ljubljane je poslal svoje rušilce sredi noči!!!!!!! Kateri gradbinec pa požene v tek bager v urah po polnoči??? To je vendar eklatantno kršenje nočnega miru!

So kriminalisti obravnavali ljubljanskega glavarja zaradi kaljenja nočnega miru? Nak, naslednji dan je župan Jankovič priredil tiskovno konferenco, na kateri pa so ga novinarji pozabili povprašati, koliko je mestna občina plačala varnostnikom in gradbincem za poskus nočnega prevrata? In kdo je izdal dovoljenje za delo gradbenega stroja v času zapovedane tišine?

Če od koga, potem je od župana pričakovati, da bo spoštoval postavo. Toda ta nasilni oblastniški akt je ostal brez resnega medijskega odmeva. Namesto njega se izpostavlja vprašanje in upanje, da oblast in rogovci najdejo dogovor. Cinični predlog županstva je, da naj aktivisti Roga sami pomagajo pri rušenju. Kakšen dialog je to? Kot da bi rabelj človeku pred vislicami ponudil, da naj si sam zatakne vrv okoli vratu in se s stola požene v smrt??????

A kaj sploh pomeni akt rušenja Roga? Magistrat pravi, da začenja projekt oživljanja mesta, v katerem bo postavil nov umetniško-gostinski kompleks. Župan Janković je to pospremil še z metaforo, da je upor rogovcev konec pravne države, saj bi to pomenilo, da lahko poljubna skupina zasede javno stavbo in si jo prilasti. Nikakor, primerjava je nična. Rogovci niso zasedli urejene stanovanjske stavbe, ampak zanemarjeni in opuščeni tovarniški objekt, in to ne nasilno, temveč s privolitvijo tega istega župana.

Ampak zdaj se je zgodil še en fenomen: množica odzivov na spletnih omrežjih, ki pozdravlja rušenje in izgon rogovcev. Je grupacija Rog krdelo skvotovcev, ki si nasilno prisvajajo javne stavbe?

Postavimo drugače: kaj je zgodilo v zadnjem desetletju? Namesto da bi tovarna postala mesto strahov, so jo mladinski aktivisti oživili in iz nje naredili posebno mesto. Dobesedno. Mladež je iz nič ustvarila privlačen družabni kraj. V njem so v maniri domiselne hortikulture na več mestih posadili zelenjavne vrtove, v katerih buhtijo paradižnik, malancani in kumarice, nekaj stran se iz zapuščenega dvorišča vije celo nasad malin, ob zidu stoji do vrha napolnjen kompostnik. V enem prostoru so si omislili vrvi s cirkusarno, drugod so iz ostankov železja postavili nogometne gole in osnovali športno dvorano. Na dvorišču so zagradili mini gaj, v katerega vstopiš kot v arkadijo pod visokimi pajeseni, v kateri domujeta dve umetniški skulpturi. Spet drugod so postavili knjižnico, obsijano s treh strani, v njej pa več ducatov od vsepovsod nabranih stolov, ob njih pa 14 mizic, od šolske pa tja do improvizirano podprte dile. Še več, na dvorišču prostovoljci iz donacij kuhajo brezplačno zelenjavno čorbo, ki jo servirajo ob četrti uri, zvečer še večerjo. Vmes pa skozi dan potekajo non stop kulturni in družabni programi in kreativci ustvarjajo v ad hoc ateljejih.

In kaj je skupna značilnost prostora? Neverjetna iznajdljivost izdelovanja in ustvarjanja per se brez mestnih in državnih dotacij.

Medtem ko vladajoča mestna politika gradi mesto, kot kraj gostilnic, kafeterij in trgov, kjer gostje pridejo, da bi posedali, je Rog mesto aktivnega angažmaja in druženja. Prostovoljke veselo sekljajo zelenjavo, kuhar se trudi iz hrane izmamiti čim več arom in okusa, drugi debatirajo na okroglih mizah, tretji učijo tujce jezika. Posamez-

niki naenkrat niso več pasivni kupci ali pasantje, temveč vsak poskuša kaj doprinesti v tako grajeno skupnost.

A to ni ustvarjanje komunizma, temveč nepoznane oblike skup-

nega soustvarjanja.

Skratka, Rog je dobesedno alternativa. In zdaj se pojavita župan Janković in ex-minister Uroš Grilc, ki sta sklenila uničiti to obliko kulture, ki jo ustvarja in uživa vsaj tisoč udeležencev tedensko. O gospodu Grilcu, ki je na ustanovitvene kongresu ZaAB v prvi vrsti ploskal Alenki Bratušek, se je govorilo, kako da je revež v nemilosti pri županu. Rušenje Roga ju je očitno tako zbližalo, da so stare zamere pozabljene.

Rušitev seveda v imenu gradnje novega umetniškega centra. A kaj prinese novogradnja? Vsekakor novo serijo etabliranih umetnikov, ki jih izberejo mestne kulturne komisije in konec koncepta pros-

tega pristopa, kjer se lahko v umetnosti, spretnosti in druženju izbrusi vsakdo, tudi ta, ki še včeraj ni počel nič.

Fenomen Rog odpira še bolj usodno vprašanje: pravico manjšine do svojega kulturnega in socialnega prostora. Manjšine, ki jo vladajoči ne cenijo, ki je morda večini meščanom celo tuja. Toda obenem manjšine, ki ima v sebi energijo, da ustvarja ex nihile, namesto da bi v večerih ob pijači posedala po Kongresnem trgu kot množice njenih vrstnikov. In tej manjšini, ki nikogar ne ogroža, jankovići jemljejo prostor, ki sploh omogoča, da obstaja. To je kulturicid.

Seveda ob tihem sekundiranju Cerarjeve vlade, novi minister za kulturo Anton Peršak pač še ni pomislil, da bi si na lastne oči ogledal to čudo alternativne kulture, ki biva brez državnih subvencij. 5