Delirij

Vlado Miheljak

17. 6. 2016  |  Mladina 24  |  Dva leva

»Kar je storil, ne more imeti opravičila. …
Najhuje pri vsem je, iz čigavih ust je prišla sodba in komu jo je izrekel. Ali zdaj zaupno klepetamo že s sovražnikom?«
— Po objavi prisluha klepeta med Maradono in Pelejem o Messiju je argentinski športni novinar ocenil, da kvantanje nekdanje argentinske zvezde o aktualni meji na veleizdajo (Delo, 14. 6. 2016)

»Zdaj bomo videli, ali smo pred zakonom res vsi enaki.«
— Janeza Janšo je ob vložitvi ovadbe zoper Zlobca, Kmecla in Pluta zaradi veleizdaje upravičeno strah, da bi lahko bili pred zakonom vsi enaki.

»Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!«
— Parola nadstrankarske mirovniške deklaracije iz leta 1990

No, toliko smo se v letih po osamosvojitvi že naučili, da lahko povzamemo, da politični norosti ni nikoli dna. Roba. Vedno je mogoče iti še nižje, še globlje, še dlje. To iz tedna v teden dokazuje Janez Janša. Ko se ti že zdi, da je resnično prišel do samega roba, se izkaže, da roba ni, da je to napačna predpostavka, kot so včasih napačno predpostavljali, da ima Zemlja rob. Da je nekje na horizontu konec sveta. A politična norost je okrogla, kot Zemlja.

Janša spet jezdi isto kljuse – veleizdajo. Ker trenutno slovenski slehernik spremlja nogomet in ga Janševe bizarnosti toliko ne zanimajo, ni završalo, kot bi sicer. A vendar. Si predstavljate, po tragikomični ovadbi Kučana Janša tokrat ovaja zaradi veleizdaje vse člane Kučanovega predsedstva, razen Omana!? Štiri ovadbe zaradi veleizdaje v manj kot enem mesecu! 25 let po osamosvojitvi je to resnični preboj. Ne razvojni preboj, ampak preboj politične norosti. Za tiste mlajše, ki se zgodovine učijo kvečjemu s pametnih telefonov, čisto na kratko: Janša (oziroma njegov cirkus) je ovadil pesnika Cirila Zlobca, literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Matjaža Kmecla ter mirovnika in ekologa dr. Dušana Pluta, da so februarja 1991 podpisali t. i. mirovniško deklaracijo. A ozadje je več kot paradoksno. Marca 1990 je nastala nadstrankarska pobuda o Sloveniji kot demilitarizirani deželi, ki se je oblikovala v mirovniških krogih okrog in zunaj takratne ZSMS. Pobudo so pripravili Marko Hren, Tomaž Mastnak, Vlasta Jalušič, Peter Jamnikar, Jože Školč, Jaša Zlobec, Janez Sodržnik in – pazite!!! – Janez Janša. Pobuda je kasneje dobila formalno obeležje v obliki Deklaracije za mir, ki se je, kot piše Božo Repe v knjigi o Kučanu »…zavzela za demilitarizirano Slovenijo, za zamrznitev napotitve nabornikov v JLA, za zaustavitev nadaljnjega oboroževanja Slovenije in Jugoslavije, za pogajanja s federacijo o umiku JLA in za izdelavo mirovne opcije o rešit-

vi jugoslovanske krize. Po mnenju piscev bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju pomenil katastrofo za Slovenijo, ustanovitev lastne vojske pa bi dramatično ogrozila šibko akumulacijo slovenskega gospodarstva; za obrambo bi zadostovale milica in dobro organizirane enote civilne zaščite …«. V času, ko je na območju bivše Jugoslavije že smrdelo po smodniku in v situaciji nesporne vojaške premoči in dominacije JLA, katere vrh se je vse bolj približeval Miloševiću, je imela takšna deklaracija tudi nesporni taktični pomen.

Ampak, O. K. Februar 1991. Danes pa je junij 2016. In nekdanji mirovnik in kasnejši militarist Janša danes ovaja za veleizdajo pesnika ljubezni Zlobca ter zapriseženega mirovnika in ekologa Pluta zaradi podpisa deklaracije za mir! Kaj se dogaja s tem človekom? Če bi še bil zmožen vklopiti minimum racia, bi vedel, da je to strel v koleno in da bo zdaj, zdaj tudi že strel v možgane. V politiki ni pametno preveč psihologizirati. Pripisovati psihološkim razlogom, kar je stvar političnih motivov in interesov. A v primeru Janše res več ne veš, kje se konča politični interes in kje se začnejo psihološki problemi. Ujel sem nastop Janše ob naznanitvi najnovejših ovadb omenjene trojice za veleizdajo. Človek je spremenil, pravzaprav izgubil facialne izraze. V nastopih Schwarzeneggerjevega Terminatorja je čutiti več emocij in ekspresij kot v Janševem mehaničnem premikanju ustnic na sicer negibnem, vse bolj brezizraznem obrazu. Namesto da bi čakal, da bo priplavalo mimo njegovega nabrežja truplo vse bolj zmedene vladne koalicije, sam s svojimi nenehnimi izpadi skrbi za njeno politično preživetje. Janševa geneza vse bolj spominja na politično in osebnostno genezo Josifa Visarijonoviča, ki je iz leta v leto, iz meseca v mesec vse bolj lezel v politično paranojo, v kateri mu ni bilo dovolj, da obračunava z realnimi in namišljenimi sovražniki, ampak tudi s prijatelji in somišljeniki. Pač, če so sumljivi tisti, ki se z njim ne strinjajo, ki mu nasprotujejo, so še toliko bolj sumljivi tisti, ki se strinjajo, ki prikimajo, ki so prijazni. Že imajo kaj za bregom.

A aktualni izpadi JJ že dolgo niso zgolj enigma neke politične norosti, ampak enigma fenomena njegovih sodelavcev, partnerjev in sledilcev. Obrniti ali ne obrniti hrbet političnemu paranoiku ni le stvar politične higiene, ampak svojevrsten test politične in siceršnje inteligentnosti.

Zakaj? Ker lahko zdaj že z gotovostjo rečemo, da večina na naslednje volitve ne bo nesla glasu za, ampak glas proti. Proti Janezu Janši. To sicer ni spodbudno, ni dobrodejno za razvoj politične kulture, ker odpravlja pomembnost vsebinskih in programskih razlik v ponudbah.