Za njegovo Slovenijo

Vlado Miheljak

10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Dva leva

»Ko je bila naša država napadena, smo branili domovino. Domovina pa je nekaj več od države in si jo vsak predstavlja po svoje. Vendar si je nihče ne predstavlja v obliki tisoče zakonov ali predpisov ali s tem, čemur se zdaj z vse bolj prevladujočo frazo reče pravna država.«
— JJ je že ob dvajseti obletnici nastanka samostojne Slovenije napovedal potrebo po ukinitvi pravne države (STA, 25. 6. 2011)

»Usmiljeni Jezus, po priprošnji tvojih svetnikov, posebej tvoje predrage matere, ki te je od otroštva vzgajala, te prisrčno prosim, blagoslovi mojo domovino.«
— Iz molitve za domovino (Kapitelj ljubljanske stolnice)

»Tvoja domovina te sedaj potrebuje.«
— Predvolilni plakat avstrijskega svobodnjaka Hoferja 

»Odločili smo se, da bomo letos, poleg povabila državljankam in državljanom k množični udeležbi tradicionalne državne proslave na predvečer praznika, letošnjo pomembno obletnico obeležili prav na praznični dan, zaradi pomembnosti simbolike prav na prostoru, kjer so se pred 25 leti odvijali zgodovinski dogodki slovenske državnosti ter v sodelovanju z nosilci oziroma nasledniki osamosvojitvenih prizadevanj tedanjega Demosa.«
Organizacijski odbor Za mojo Slovenijo (Siol.net, 7. 6. 2016) 

V teh dneh se po časopisih sprašujejo, kakšno državo hočemo. Danes, jutri, pojutrišnjem. Zahtevno vprašanje. Morda bi se za začetek raje vprašali, kakšne države nočemo. Saj tudi to vprašanje ni preprosto in bi bil pri splošnem spraševanju seznam želja zelo dolg. Država naj ne bi bila stvar želje, ampak stvar praktične potrebe. Zato projicirati v državo več, kot ti ta lahko da, ni modro. Neizogibno vodi v razočaranje. Še pred osamosvojitvijo se mi je zdelo, da bodo ključni problem mlade države, če bo osamosvojitev izpeljana, nerealne predstave, nerealna pričakovanja in projekcije. V zadnjih predosamosvojitvenih letih se je v abstraktno formacijo države preprosto investiralo preveč osebnih in intimnih pričakovanj. Na trenutke se je zdelo, da je država nekakšen freudovski nevrotski simptom, ki naj omogoči nadomestno zadovoljevanje nezavedne želje z namenom potencialne redukcije napetosti. Država kot nadomestna tvorba je rezultat premestitev in zgostitev v (nerealno) predstavo in podobo. Zato sledijo razočaranja. A to je svojevrsten paradoks. Antipolitični sentiment je izenačil politiko in državo. Namesto da bi se nam priskutila konkretna politika, konkretni politiki, politične prakse, se nam je priskutila država.

Predvsem pa smo ujetniki enačenja med državo in domovino. Država je strukturni, domovina simbolni fenomen. In država ta čas nima večjega sovražnika od fetišizacije domoljubja. Domoljubje je predmoderni in izključujoči pojem, ki ne omogoča minimalnega skupnega imenovalca in sobivanja vrednostno, idejno, politično in po življenjskem slogu različnih. Živijo, denimo, tisti, ki zasedajo Rog, in oni, ki romajo k »obletnim mašam« v Kočevski rog, v isti domovini? Domovina ni ena, ni skupna.

Šele država (in spoštovanje pravne države) omogoči, da ljudje živijo skupaj kljub vsem nepremostljivim razlikam. Da z različnimi domovinami živijo v isti državi. Pa ne gre za to, da bi bilo treba pojem domoljubja za vsako ceno anatemizirati, dovolj je, če ga redefiniramo. A takrat od njega ne ostane prav veliko. Pravzaprav nič. Svojčas sem že pisal o tem, da je zanimiv izziv Habermasov koncept ustavnega patriotizma (»Verfassungspatriotismus«), ki ga je želel postaviti nasproti predmoderni in predpolitični percepciji nacionalnega patriotizma. Predstavljal si ga je kot nekakšno idealtipsko identiteto, ki bi bila v celoti razbremenjena predpolitičnih, parcialnih vezi. (»Raven skupne politične kulture mora biti ločena od ravni subkultur in njihovih predpolitično izraženih identitet.«) To pomeni, da so največji patrioti, največji domoljubi tisti, ki zagovarjajo maksimalno integracijo priseljencev in njihovih kultur; ki rešpektirajo človekove in manjšinske pravice … In ne samo to. Ustavni patrioti naj bi se po Habermasu zavzemali za nadnacionalno, skupno politično kulturo, ki je presežek partikularnih, nacionalnih. To pomeni, da so denimo poslanci Združene levice večji patrioti kot poslanci Janševe desnice.

V zadnjem času smo priča vse glasnejšim zahtevam, da se domoljubje skupaj s pravovernim kurzom slovenske osamosvojitve uvede kot obvezna vsebina v šolski kurikulum. Predmoderna percepcija nacionalnega patriotizma je nekaj, kar ne sodi v javno šolo, podobno kot ne sodi verouk. In temu se je treba na vsak način upreti. Tako kot pričevalcem oziroma »zgodovinskim virom« a la Krkovič. Zanimivo bi bilo slišati, ali so tisti, ki so Krkoviča vabili v Gimnazijo Jožeta Plečnika, pri njem preverili, ali bi tudi k dijakom prišel s pištolo. Pred časom je na tiskovni konferenci, preden je odšel na sodišče, novinarjem povedal, da ima pištolo vedno pri sebi (»tudi tukaj, tudi sedaj«). Podobno kot avstrijski svobodnjak Hofer. Domoljub in osamosvojitelj pač.

Ko se bodo v naslednjih dneh zvrstile proslave in alternativne proslave ob 25. obletnici nastanka samostojne države, se ne gre zgražati. Prav je tako. Ne častijo in ne proslavljajo istega dogodka. Za ene vzpostavitev (pravne) države pomeni okvir za zmožnost skupnega življenja, za druge breme. Zakaj bi torej proslavljali skupaj? Tudi tisti, ki so pred časom proslavljali 70. obletnico zmage nad fašizmom, in oni, ki so objokovali nesrečni in krivični poraz, niso imeli skupnih maš.