Slovo od uma

Heni Erceg

24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Hrvaška

Tu je padlo vse po vrsti. Padla je vlada, potem je v politično brezno padel še Tomislav Karamarko, prvi človek nacionalistične, do včeraj vladajoče stranke, pri katerem so ugotovili navzkrižje interesov in so ga najbližji sodelavci zrinili s položaja partijskega šefa, češ da je za stranko pred novimi volitvami kot mlinski kamen za vratom. Parlament se je samorazpustil, padel je rejting države, po revščini sicer na zavidanja vrednem visokem mestu med državami Evropske unije.

Potem pa je še na svetinjo hrvaškega domoljubja, nogometno reprezentanco, padla strašna senca, vse zaradi tistih nekaj bakel, vrženih na igrišče med tekmo Hrvaška : Češka. Z moralistično sabljo so proti divjakom iz Torcide, navijaške skupine splitskega Hajduka, zamahnili vsi po vrsti: mediji, politiki, analitiki, ljudske množice … kajti še nihče ni nikoli tako osramotil domovine kot ta skupinica »izdajalcev«, »Jugoslovanov«, »orjunašev«. »Akcijo stadion« je prva dama Hrvaške začela z besedami: »Vam pa, sovražnikom Hrvaške, ki črtite svojo reprezentanco in domovino (t. i. orjunašem), sporočam: odgovarjali boste za to. Sram naj vas bo!« Eden od hrvaških portalov je te predsedničine besede opremil z zelo ustreznim naslovom: »Kolindi se je utrgalo!«

Dejansko, kdor člane navijaške skupine splitskega Hajduka imenuje »orjunaši« in »sovražniki države«, mora biti resno sprt s pametjo, saj gre za podvrsto nacionalističnih desničarjev, ki so prav tako nagnjeni k slavljenju nekdanje nacistične hrvaške države kot privrženci politične opcije, iz katere izhaja predsednica. Ta, kot se je pred kratkim pohvalila, skupaj z otroki najraje posluša glasbene nacipesmice razvpitega Thompsona.

Se torej gospa Kitarović pretvarja, da ne ve, da so navijači s tem izrazili srd nad Hrvaško nogometno zvezo, leglom korupcije, in ne nad državo, v kateri tudi sami radi preganjajo »Jugoslovane«, Srbe in druge izdajalce? Jo je razum zapustil, ker je bil izgred na tekmi v Franciji sporočilo, namenjeno njenemu intimnemu prijatelju, dejanskemu lastniku hrvaškega nogometa, skorumpiranemu Zdravku Mamiću? Ta je zaradi mafijskih poslov več v priporu kot na prostosti, ko pa je pred kratkim prišel na sojenje v Split, so mu na avto prav tako vrgli baklo, in zdaj modro trdi, da so »splitski Hajduk zavzeli politični levičarji in orjunaši«. Se je predsednici res omračil um, da je nogomet prav kretensko izenačila z domoljubjem? In člane radikalno desničarske navijaške skupine razglasila za pripadnike Orjune, sicer že davno ugasle organizacije jugoslovanskih nacionalistov, samo zato, ker sta bila tarči tudi tega izgreda njen prijatelj Zdravko Mamić in mafija v nogometni zvezi.

Kakšna shizofrena dvojnost je to, da se gospa predsednica fotografira s TV-voditeljem, ki je pred časom nosil nacistično uniformo s kljukastim križem na rokavu, hkrati pa rohni zoper svastiko, izrisano na nogometnem stadionu v Splitu? V splošno ljudsko obrambo države in njenega ugleda v svetu se je pozneje vključil še predsednik parlamenta in v izgrednikih prepoznal »skupine, kakršne že stoletja rovarijo proti državi in hrvaškemu narodu«, čeprav država obstaja šele 25 let. Je torej predsednik parlamenta resnično še »bolj nor od Kolinde«, kot se glasi razumna ugotovitev portala Index? Ali je vse skupaj samo gosta megla, s katero naj bi prikrili dejanski položaj ne le v hrvaškem nogometu, ki ga vodi skrajno skorumpirana skupina, ampak v državi nasploh. Kajti prav predsednica, ki zdaj proizvaja »sovražnike« države, marljivo sodeluje pri širjenju nevarnega besnila; gospo moti svastika, izrisana v Splitu, ne moti pa je fašistična retorika gospoda Mamića, nogometnega dobičkarja in nasilneža, sicer financerja njene kampanje, organizatorja njenih rojstnodnevnih zabav. Zaradi njega je med drugim zamenjala vodjo tajne službe, saj je ta med prisluškovanjem Mamiću, osumljenemu organiziranega kriminala, slišal tudi njegove nenavadne pogovore s predsednico.

Pa vendar je jasno, zakaj predsednica države huliganske navijače imenuje prav »orjunaši« in »Jugoslovani«. Če jih ne bi, bi bil to spopad na desnici, ker izgrednike moti izključno kriminalna dejavnost Hrvaške nogometne zveze, ne pa tudi prevladujoča fašistična ideologija v tej zvezi in prav tako v partiji, iz katere je izšla predsednica. V resnici so samo surovi proizvod te njene ideologije, zato se ji za ugled Hrvaške ne zdi niti najmanj pogubno, da je predsednik Hrvaške nogometne zveze Davor Šuker romal na grob Anteja Pavelića, predsednika nekdanje nacistične hrvaške države, ali da je njegov predhodnik reprezentantom branil obisk Auschwitza, ali da je sedanjega pomočnika selektorja Joeja Šimunića UEFA kaznovala zaradi skandiranja ustaškega pozdrava »Za dom spremni«. Še manj jo moti, da je Hrvaško kot zlovoljno, ksenofobno tvorbo v svetu res najprimerneje predstavljal minister za kulturo, ljubitelj ustaštva in član nacionalistične stranke.

Nazadnje je sklicala izredno sejo vlade, da bi na njej razpravljali o »terorizmu« splitskih »orjunašev«. Sejo vlade, ki je ni, ker je po štirih mesecih, ko je zgolj delala sramoto državi, implodirala v medsebojnem mikastenju koalicijskih huliganov. In prav v padcu desnih političnih teroristov je treba iskati prave vzroke za brezumno vedenje hrvaške predsednice.