Kdaj postanemo druga Islandija?

Vlado Miheljak

1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Dva leva

 »Za to, da ste danes prišli, je bil potreben enak pogum kot pred 25 leti.«
— Janez Janša je 25. 6. 2016 na alternativni proslavi osamosvojitve na Trgu republike izrekel heretično misel, da dogodki pred 25 leti niso pomenili nobenega tveganja

»Ko sta predsednik vlade Janez Janša in zunanji minister Dimitrij Rupel leta 2008 vodila Svet EU, sem zapisal, da se mora zdaj hlapčevanje končati. Nismo več zgolj pred sprejemnico. ... Nista dojela tega obrata in sta se še naprej vedla hlapčevsko. Naši politiki, vsi, to počno še dandanes.«
— Tine Hribar, o poklicu kot usodi (Dnevnik, Objektiv, 24. 6. 2016)  

»Zaradi novih razmerij v Evropski uniji in položaja Slovenije je predsednik Pahor minuli konec tedna napovedal, da bo povabil na pogovor premierja Cerarja in predsednika SDS-a Janeza Janšo. Vabilo na posvet, ki naj bi bil še ta teden, je Cerarja presenetilo. ‘Nekako ne razumem, zakaj bi moral biti pri tem razgovoru prisoten gospod Janša. Morda bi bilo razumljivo, da sta zraven še predsednik državnega zbora in državnega sveta. Nikakor pa ne razumem, zakaj bi moral biti eden od vodij političnih strank prisoten na tem razgovoru. Kajti gre za pravzaprav medinstitucionalni pogovor.’«
— Predsednik vlade ne razume, da je za Pahorja Janša ključna institucija (TV SLO, 28. 6. 2016)  

Krilatica, da bo samostojna Slovenija druga Švica, se po 25 letih ni uresničila. Še dobro. Švicarska država in švicarski način življenja slovenskemu sleherniku nista pisana na kožo. Države visoke stopnje solidarnosti, socialne regulacije in tudi intervencionizma so bližje našim hotenjem in potrebam. Sedaj, ko je Islandija postala nogometni David, ki je osramotil nogometno velesilo Anglijo, bi se morda lahko vprašali, kako so se Islandci lotili reševanja hude finančne in dolžniške krize ter v rekordnem času postavili državo na zdrave temelje. Kako so premagali finančne krvosese, ki so izhajali predvsem iz britanskih bančnih krogov? Prav zato je bila nogometna zmaga še toliko slajša.

Zgodba islandske tragedije se je začela podobno kot drugod po evropski periferiji. Tam okrog leta 2008 so bili pred popolnim ekonomskim in finančnim zlomom. Vrednost nepremičnin se je srhljivo znižala, inflacija in brezposelnost sta naraščali, a v nekaj letih se je Islandija rešila kalvarije, skozi kakršno so šle Irska, Španija, Grčija ter druge mediteranske dežele in (v komaj kaj blažji obliki) tudi Slovenija. Medtem ko so omenjene države podlegle surovemu diktatu kreditodajalcev in upnikov ter naredile srhljive reze v socialnem sistemu, zdravstvu, šolstvu, kulturi, znanosti, je Islandcem uspelo krizo prebroditi brez bolečih rezov v sistemu financiranja javnih institucij in v zaposlovanju. Zakaj? Poenostavljeno rečeno zato, ker niso reševali zasebnih bank na plečih davkoplačevalcev, ampak so na dveh referendumih odločili, da ne bodo izkazovali solidarnosti s tistimi, ki jim jemljejo ekonomsko in finančno avtonomijo in pravico do dostojnega življenja in tradicionalne solidarnosti. No, zgodba ni v celoti pravljična, ima pa jasno sporočilo. Islandcem je uspelo, ker so poslušali svoj glas, ne glas finančnega Mamona. In nazadnje jim je celo arbitraža Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) morala s stisnjenimi zobmi priznati legitimnost referendumske volje. Ker niso prevzeli vloge, kakršno bi jim pripisali finančni krvosesi, so iz krize izšli boljši, močnejši in modrejši, kot so vanjo zabredli.

Vsekakor je islandska izkušnja poučna. Morda manj za velike države, kakršna je Španija ali Grčija, ker je Islandija žepna država, a tudi Slovenije je, prosto po neimenovanem diplomatu, zgolj za nekoliko večji incest. In majhnost je včasih prednost. Slovenija tega ni dojela, ampak je vedno hotela biti nekakšna lokalna izpostava globalnega interesa, zato je po pravilu izgubljala. Če ne drugega, vsaj dostojanstvo. Denimo takrat, ko je finančni minister igral sramotno vlogo v odnosu do Grčije.

Za pot, kakršno je izbrala Islandija, ne potrebuješ veliko. Predvsem potrebuješ nekaj poguma. Poguma za avtonomno ravnanje. Poguma, delati v lastnem interesu in za lastni interes. Tega pa Sloveniji manjka na domačem prizorišču in v mednarodni politiki.

Predsednik Pahor pooseblja pregovorno slovensko neavtonomijo. Potem ko je, verjetno nepremišljeno, povabil ruskega predsednika Putina na komemoracijo k Ruski kapelici, kar je nedvomno ena najuspešnejših diplomatskih akcij, ki bi Sloveniji lahko samo koristila, si je zaradi pritiskov medtem že premislil in pomen obiska minimalizira. Češ, gre zgolj za pietetni obisk kapelice, ne za politični obisk. Kdaj pa je kakršnokoli javno dejanje kakšnega visokega predstavnika države onkraj političnih motivov?

Kaj pomeni imeti narcisoidno zasanjanega, a dejansko nesamozavestnega in neavtonomnega politika na vrhu države, se je še enkrat pokazalo ob zadnji zamisli, da bi Pahor povabil na strateški pogovor o posledicah brexita predsednika vlade in predsednika SDS. Upam, da bodo novinarji dovolj nadležni, da bodo izsilili pojasnilo te Pahorjeve obsesivne ideje. Pooseblja lik Janše za Pahorja moro ali mokre sanje? Če zgolj drugo, mu še oprostimo.

No, tudi Pahorjev gospodar v perverznih S-M igricah ima težave. Obisk mitinga, ki si ga je v lastno veselje organiziral v soboto na Trgu republike, naj bi pomenil enako tveganje kot pred 25 leti! Tveganje? V soboto je edino tveganje pomenila verjetnost padavin. Po aplikaciji Weather je bila verjetnost padavin ob 20. uri 80-odstotna. Drugega tveganja ni bilo. Podobno kot pred 25 leti?