Vlado Miheljak: Dobre vile

Vlado Miheljak

8. 7. 2016  |  Mladina 27  |  Dva leva

»Zaprtje vhoda v Luko Koper za tovornjake je atentat na luko in na državo.«

— Predsednik državnega zbora Brglez je v Kopru odkril dobro organizirano celico Isisa

»Ultimati delavcev vladi in drugim so nesprejemljivi, ne bom privolil, da bi delavci vodili državna podjetja, še manj pa državo.«

— Miro Cerar meni, da bi bilo neprimerno državna podjetja in državo prepustiti v nemilost delavskemu terorizmu

»Miro kar naj pošlje policijo razbijat stavko, če upa. V tem slučaju ga ne bodo odnesle predčasne volitve, ampak ljudski tribunal in linč … A edina možnost uprave so policijski robocopi, solzivec in vodni topovi. Miro to ve, si pa ne bi mazal rok – ljudje bi ga pregnali z vilami ter postavili pred tribunal.«

— Poslanec ZL Miha Kordiš vidi v ljudskih tribunalih in vilah revolucionarni potencial

Združena Evropa je gotovo najboljša politična ideja 20. stoletja. Dobra ideja s slabo izvedbo, kot smo včasih rekli tudi za socializem. Kot dobra ideja bi vendarle morala imeti možnost popravnega izpita. In morda je ravno brexit priložnost, da se EU na novo premisli in neizogibno reformira. No, to ne pomeni, da se v brexitu skriva emancipatorni potencial. Napajal se je iz nekakšne kolonialne vzvišenosti in grobega populizma. Malo poguglajte Farageeve in Johnsonove izjave in nagovore ter sploh izjave in nagovore iz celotne kampanje. Seveda pa se je nanjo ujelo tudi veliko tistih, ki se počutijo ponižane, zapostavljene, ogrožene na trgu delovne sile ipd. A to še ne pomeni, da je v ideji brexita karkoli dobrega. Volilna baza vsakega populističnega in demagoškega gibanja je tudi v takih, na rob potisnjenih skupinah. Pravzaprav so v celotni kompoziciji EFDD (Europe of Freedom and Direct Democracy) (tudi) takšni volivci. Denimo v Alternativi za Nemčijo. Njena voditeljica Beatrix von Storch je po objavi izidov vzhičeno dahnila: »Jokala sem od sreče.« Podobno je prihajalo Marine Le Pen in drugim evropskim populistom. Zato ne razumem pritajenega ali celo eksplicitnega navdušenja ali vsaj odobravanja v nekaterih levičarskih krogih. Analize exit pollov so nedvomno pokazale, kdo je sestavljal jedro izstopnikov in kdo zagovornikov EU.

A kakorkoli. Po odhodu iz EU malemu človeku, sleherniku na Otoku ne bo nič boljše. Prej slabše, ker bo vse tisto, kar ga resnično utesnjuje, ostalo ali bo celo potencirano. Je pa izhod priložnost za EU. Prvič zato, ker je UK dejansko bil prapočelo velikih težav dvojnega statusa; omejene identifikacije z zvezo. Principa znotraj-zunaj. Znotraj, ko imaš koristi, zunaj, ko bi moral prevzeti obveznosti. Evroskeptiki pravijo oziroma grozijo, da lahko pričakujemo nove referendume širom po EU. Ne verjamem. Čeprav bi bili lahko za EU rešitev. Na novo bi bilo treba definirati zvezo, ki tudi taka defektna, kot je sedaj, dosega na področju človekovih pravic, ekoloških in živilskih standardov, solidarnosti in odgovornosti še vedno boljše rezultate kot katerikoli drug del sveta. Ekonomski model pa, žal, vse bolj sledi neoliberalni paradigmi, ki uničuje socialno državo, državo blaginje, pavperizira prebivalstvo. Kaj torej storiti? Klasični kompetitivni model prostega trga ne vzdrži. Zato bi Evropa morala uvesti nekakšen novi nadnacionalni, vseevropski protekcionizem. Namesto poskusa zapiranja migrantskih tokov bi morala zaščititi proizvodnjo po evropskih standardih in z evropskimi standardi. Prosti trg je grobar evropske delovne sile, ker večji del sveta s suženjskim delom pomeni nelojalno konkurenco. Pač, kdor bi želel vstopiti na evropski trg, bi moral zagotavljati delavske pravice in standarde (plačilo, delovne razmere, bonitete), kot jih načeloma ima in zapoveduje Evropa. Na dolgi rok bi to koristilo tudi tistim, ki sedaj s suženjskim delom, z razvrednoteno delovno silo konkurenčno vstopajo na evropski trg.

Če bi zmogli dogovor o alternativi, bi se morali na referendumih v vseh članicah odločiti, kdo bi šel v bolj obligatorno (federalno?) zvezo. Verjetno bi še kdo odpadel, a taki so že sedaj v breme. Pač tisti, ki se postavljajo v vrste, ko se delijo kmetijske, razvojne, energetske, ekološke … subvencije, in obračajo hrbet, ko se delijo kvote za begunce, za pomoč, za solidarnost … ko je treba v skupno blagajno kaj dati, ne le vzeti iz nje …

No, nisem prepričan, da smo si v Sloveniji pripravljeni naprtiti boljšo, a tudi bolj zavezujočo Evropo. V parlamentarni Sloveniji ta čas ni na obzorju resnične alternative. Večina strank zadovoljno drema. ZL, ki je še največ obetala, pa se vse bolj zapleta in je vse manj zmožna avtorefleksije. Včasih, v osemdesetih, devetdesetih letih, je veljalo, da zgolj levica zmore avtorefleksijo in izkazuje nepopustljivost do ekscesov v svojih vrstah, vse od »ljudskih vstaj« pa je drugače. Spomnimo se, kakšno sprenevedanje je bilo ob vstajniških eskadronih, ki so v Mariboru potrkavali na vrata občinskih svetnikov, ali ko so pred novim letom vstajniki fizično napadli ljubljanskega župana, ali ko je imela Violeta Tomić zaradi svojih neporavnanih dolžniških razmerij izpad o onih »južno od Kolpe« … Ali denimo pred dnevi, ko je ZL za sicer utemeljeno interpelacijo zoper ministra stopila skupaj s poslancem Andrejem Čušem. Čušem? Tistim Čušem, ki je na terenu pripravljal nestrpna zborovanja v času begunske krize? Ne spomnim se, da bi bila kdaj v državnem zboru formirana kakšna bolj umazana ad hoc koalicija. A onkraj vsega sta nesankcionirano ponavljajoče se žuganje in agitacija mladega poslanca Kordiša za ljudska sodišča. Nagla, po možnosti. Recimo, da mu je mlademu in neučakanemu prvič v DZ ušlo. A takrat ga partijski tovariši niso ošteli, ampak se je tudi izkušeni Hanžek, kot ga je izdala televizijska kamera, dobrohotno nasmehnil nad neslano domislico. In sedaj je Kordiš ljudske tribunale nadgradil še z vilami kot temeljnim kanonom in linčem kot penološkim instrumentom. Kar je večji eksces od vseh Brglezovih, Cerarjevih, Gašperšičevih, Mramorjevih … oblastniških izpadov.

Proti restavraciji takšnega sveta sem pripravljen, star in betežen, iti na barikade.