8. 7. 2016 | Mladina 27 | Uvodnik
Kaj pa vedeževalka?
»Politiki so taki, da čakajo, da se svet vrti okrog njih. Predsednik uprave pač mora biti na vsaki pasji procesiji, ta teden pri tem ministru, naslednji teden pri drugem. Saj v mojih časih ni bilo nič drugače, jaz sem bil več v Ljubljani kot v Kopru.«
Nekdanji predsednik uprave Luke Koper Bruno Korelič, Večer, 2. julija 2016
V senci dogajanja v Luki Koper je predsednik republike Borut Pahor predlagal kandidata za nova ustavna sodnika, Špelco Mežnar in Marka Šorlija. Že ves čas je bilo jasno, da bo predsednik zagotovil mesto kandidatu, ki ga bo podprla SDS, torej Šorliju. Pahorju ne gre pripisovati kakšnega čustvenega vzgiba, naklonjenosti SDS ali Šorliju, gre za preračunljivost. SDS mu je zagotovila tiho podporo pri kandidaturi za predsednika republike, zelo očitno pa na podporo računa tudi ob naslednji, že napovedani kandidaturi, zato pač naredi SDS ali njenemu predsedniku redno kakšno uslugo. Janši Pahor na položaju predsednika republike izrazito ustreza.
Pri tem je namreč zanimivejša vloga, ki jo je odigrala SMC premiera Mira Cerarja. Zelo jasno je, da je Pahor SMC, ki je pač največja stranka državnega zbora, seveda galantno ponudil, naj pove, katerega kandidata podpira, in ji zagotovil, da bo storil vse, da bo ta kandidat dobil podporo. Tako so v SMC imeli občutek, da na postopek vplivajo, da so lahko izbrali kandidatko, in v zameno so zagotovili podporo jastrebu z vrhovnega sodišča. Kako malo je bilo treba, pa je vse tako, kot sta si zamislila Pahor in Janša, in SMC je zadovoljna. Prav neverjetno, kako se dajo vedno znova premamiti, vsaki izkazani pozornosti in naklonjenosti, vsakič, ko jim kdo nakaže, da imajo veljavo. No, dejansko imajo le glasove v državnem zboru.
A se vse bolj kaže, da je to modus operandi te vlade in največje stranke. No, ne zgolj te, toda politični amaterji zadnjih vlad – tudi vlade Alenke Bratušek – se dejansko neverjetno odzivajo na pohvale in lepe besede. Poglejmo samo ministra za gospodarstvo, ki je pripravljen v zameno za izkazano naklonjenost velikih bosov, pomembnih direktorjev, spreminjati utečene in delujoče predpise, na primer o naftnih derivatih in dimnikarstvu pa celo o pogrebni dejavnosti – karkoli mu razložijo, vse razume, čeprav imajo že zdaj spodobne in visoke dobičke, razume, da »gre za interes gospodarstva«. Vse, kar je leta stalo, ko je država krvosese odbijala že z vhodnimi vrati, vse je danes mogoče, se norčujejo dolgoletni državni uslužbenci, ki so videli že veliko ministrov priti in oditi.
Ali kot je zelo nazorno opisal Korelič: ni ti treba lobirati, le prijazen in pozoren je treba biti do teh ljudi, hoditi na vsako njihovo pasjo procesijo, ker pač čakajo, da se svet vrti okoli njih. Vedno znova, ko kaj deluje čisto noro, kot da je zadaj velika korupcija, se torej velja vprašati, ali ne gre zgolj za dva lepa pogleda in eno hvalnico, izrečeno ministru, temu ali onemu. Mar nista kandidata za ustavna sodnika nazoren dokaz, kako zlahka se dajo ti novokomponirani politiki, obkroženi s še bolj novokomponiranimi svetovalci, speljati na limanice, zaradi katerih se bodo še dolgo tepli po glavi? Pri čemer predsednik vlade Miro Cerar prihaja iz pravniških vrst in bi se moral zavedati, kako pomembna institucija je ustavno sodišče in v kako hudi krizi je zadnji mandat. Čeprav je pri tem treba biti resnicoljuben: težave slovenskega ustavnega sodišča so zelo podobne kot v drugih balkanskih državah. A predsednik vlade in SMC kljub temu spada med najboljše pravne strokovnjake v državi in bi tej težavi moral nameniti resno pozornost. Toda očitno se je zadovoljil s strankarsko aritmetiko.
Najhuje je, da gre pri celotni zgodbi o Luki Koper zelo verjetno za popolnoma enako težavo. Prav tako poslušajo sladke besede in milozvočno govorjenje tistih, ki bi končno radi prišli do posla, ki ga ima danes v rokah državna Luka Koper. Drug za drugim se vrstijo v vladnih prostorih. Pohvale, še pohval, še pozornosti – pa minister že verjame, da se je tega sam domislil. V vladi očitno ne razumejo, da so med lobisti in drugimi, ki hodijo k njim in jim razlagajo zarote in zgodbe, ljudje, ki so že 25 in več let v tem poslu, imenovanem politika. Namesto da bi iskali strokovnost, da bi razmišljali o interesu države – kar je enako interesu državljanov, ne pa politikov –, se naslanjajo na vsakega, ki jim izkazuje razumevanje za njihov položaj, vsakega, ki jim je naklonjen.
Druga plat tega je seveda, da kritičnih ne vabijo in ne poslušajo. Velja se spomniti, kako se je premier Cerar odzval na kritike glede nameravane prodaje Telekoma. Kritikom je takoj pripisal zahrbtne interese. In kakšne interese imajo tisti, ki se jim dobrikajo?
No, saj smo doživeli že kaj hujšega. Bivši mariborski župan Franc Kangler si je pomagal z vedeževalko.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.