Poljub smrti

Vlado Miheljak

15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Dva leva

»Morda smo še naivni, a nismo pokvarjeni in ne krademo državljanom.«
— Miro Cerar meni, da je ključna kompetenca vlade SMC poštenost

»Cerar je ostro reagiral, ker se je mladi forum SD javno pridružil vabilu na protest, kritiziral nespoštljiv odnos predsednika vlade do ljudi, delavcev, državljanov.«
— Delo, 7. julij 2016

»SD ima veliko srečo, da nisem predsednik vlade. Tega ne bi gledal.«
— Karel Erjavec je še enkrat dokazal, da je največji šaljivec vsakršne koalicije

»Ali bomo v prihodnje dopustili, da bo naša Slovenija ostala mafijska država z velikimi rodovnimi ali interesnimi skupinami … ali bomo postali moderna država.«
— Miro Cerar se pripravlja na veliki spopad, ne ve pa še, s kom

»Prihaja čas končnih bilanc.«
— Don Gianni Giovanni obeta poljub smrti

Je s SMC hudo? Ne, huje je. Dve leti od ustanovitve SMC so stranki spodleteli notranja politika, zunanja politika, kadrovska politika, koalicijsko usklajevanje in vodenje. Preostalo je v redu. Kaj je to preostalo, če sploh kaj, pa je veliko vprašanje. Prestar sem, da bi si privoščil naivno vero v novotarije, in zato tudi nisem imel prevelikih pričakovanj s stranko, katere resnično velika zasluga je, da je ustavila pohod Janeza Janše. Pravzaprav si je v tem na moč podobna z Jankovićevo PS. Stranka enega mandata? Ne vem. Stranka bo morda preživela in se nekako »pretihotapila« v naslednji parlament, a to ne bo nikoli več velika stranka.

Cerar stranko prodaja kot rahlo naivno, a pošteno. Češ, niso pokvarjeni in ne kradejo ljudem. Za prvo ne znam presoditi. Kradejo pa najbrž res ne. V redu. Ampak kakšno spričevalo pa je to? Mar ni samoumevno in onkraj izpostavljanja, da je stranka na oblasti poštena in da ne krade? Si predstavljate, da pridete h kirurgu in vam reče, da ne zna dobro operirati, vendar je pošten in ne krade. Mu boste zaupali? Ali peku, ki vam pove, da sicer kruha ne peče preveč dobro, ni pa pokvarjen in ne goljufa ljudi.

Cerar ima prav, ko reče, da se je Slovenija finančno konsolidirala. Da jo je konsolidirala njegova ekipa. Pač znotraj vampirskih predstav in zahtev arbitrov iz evrske skupine. Kaj takšna konsolidacija pomeni za slehernika, je že drugo vprašanje. A tako pač je. Na precej podoben način si prizadeva konsolidirati javne finance celo levičarska Siriza v Grčiji. In v tem smislu bo odhod ministra Mramorja velika izguba za Cerarjevo vlado. A če je Mramor odšel iz »osebnih osebnih« razlogov, je državni sekretar podobnega strokovno-osebnostnega profila Metod Dragonja odšel iz »neosebnih osebnih« razlogov. Miro Cerar je njegovo željo z razumevanjem upošteval. Ker je njegov odhod pogoj za morebitno razrešitev konflikta z Luko Koper. In prav Luka Koper relativizira poštenost SMC. V SMC imajo kup problemov (ne znajo vladati, ne znajo koordinirati koalicije, ne znajo komunicirati z javnostjo), so se pa hitro naučili ene od veščin vsake oblasti. Namreč kadrovskega mešetarjenja. Kot da bi stranka hotela v dveh letih nadoknaditi vse, kar so etablirane stranke prigrabile in nastavile v 25 letih. In ravno v kadrovski trgovini najdejo skupno točko s koalicijskimi partnerji. Tako s SD kot še bolj z Desus. Erjavec niti ne skriva, da je zanj vsako koalicijsko usklajevanje povezano z usklajevanjem ali pokojnin ali kadrov. Zato je toliko bolj perverzen Erjavčev komentar ob konfliktu Cerarja z Židanom zaradi podmladka SD, češ, sam tega ne bi prenašal. Ko je to izjavo slišal moj prijatelj, je navdušeno vzkliknil: Ja, Karl Desusovemu podmladku takšne poniglavosti, kot si jo privošči podmladek SD, ne bi dovolil.

Cerar se rešuje iz zagat tako, da klati vse večje neumnosti in leze v še večje zagate. Če je prišel do ugotovitve, da Slovenijo obvladuje mafija, rodovno interesne skupine in to izrekel, bi moral jasno pokazati s prstom na te ljudi. S splošnimi floskulami si samo znižuje ugled. Če pa je zanj dokaz rodovno-mafijskih povezav podpora podmladka SD uporu v Luki Koper, potem pač dokazuje, da v politiki ne obvlada osnove abecede; da je politično nepismen. V evropski strankarski maneži velja, da so podmladki konservativnih, ljudskih strank še stopnjo bolj konservativni, rigidni, togi kot stranke same, za leve stranke pa velja, da so podmladki strank bolj radikalni in odprti kot njihove stranke. In najpogosteje so prve žrtve radikalizma podmladkov prav njihove lastne stranke. Tako je svoj čas v Avstriji Peter Kreisky, ki je bil na moč podoben očetu, legendarnemu voditelju SPÖ Brunu Kreiskemu, povzročal sive lase predvsem stranki svojega očeta. Bil je pobudnik številnih državljanskih iniciativ. Med drugim je bil v času očetovega vladanja med pobudniki blokade in uspešnega referenduma za zaprtje popolnoma nove atomske centrale Zwentendorf. Organiziral je proteste proti vojni v Vietnamu, proti političnim samodržcem, proti kršitvam človekovih pravic. In na protestih ob obisku Reze Pahlavija na Dunaju je tudi na svoji glavi okusil policijsko trdoto očetove države … No, problem mladeži SD ni prevelika radikalnost, prej prevelika konformnost in soglasnost s stranko. To je bilo še zlasti evidentno v času predsedovanja Boruta Pahorja, ko mladci niso bili oponenti njegove odvratno konformne in brezbarvne politike, ampak zavezniki v njegovi borbi z radikalnostjo starejših generacij SD.

A vse to Cerar težko razume, saj njegovi mladi člani niso niti bolj radikalni, niti bolj konservativni, ampak »še bolj taki«, kot je on sam. Konvencionalni, urejeni, pusti, prazni. Mladi karieristi z ukradeno mladostjo.

Resnični problem Mira Cerarja tiči drugje. Pravi boter se pripravlja na poljub smrti.