Socialna diskriminacija na kopališču

Bernard Nežmah

22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Pamflet

Dasiravno število vernikov v katoliški cerkvi statistično upada, pa se kardinalu Francetu Rodetu lahko le smeji. Slovenija je postala dežela visokega moralizma. Pred dnevi je odstopil predsednik Pena Evald Flisar, potem ko so medije zasedli množični protesti zaradi njegovih seksističnih besed v pismu mladi kritičarki. Skrb za korekten besednjak je nato v časniku Delo zadela tudi znanega profesorja, ki so mu izbrskali in objavili deset let staro zasebno pismo, ocenjeno kot primer mačistične arogance. A ob pedantni skrbnosti nad korektnim govorom do naslovnic ženskega spola je simptomatična odsotnost angažmaja v primeru zlorabljanja moči moških oblastnikov do podrejenih žensk. Pred meseci je NPU ob preiskavah zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića obelodanil, da je slednji za spolne usluge zaposleni v Mestnih lekarnah pomagal pri stalni službi. A takrat se o tej temi po osrednjih medijih ni obširno pisalo in feministična društva tudi niso zahtevala županovega odstopa. Družba natančno zazna in odregira na besedno nekorektnost, medtem ko je do seksualne zlorabe vodstvenih funkcionarjev brezbrižna. Kot da bi vladala mentaliteta tercijalk!

Predsednik vlade Miro Cerar, ml. nadaljuje vladavino s protislovji svoje politike. Po dveh letih mandata je zdaj odkril, da državo obvladujejo lobiji in jim jasno napovedal oster boj. Mož je očitno že pozabil, s čim je dosegel zgodovinsko volilno zmago – z besedovanjem proti neetični, koruptivni in lobijsko vodeni prejšnji oblasti. A ima srečo, saj so to pozabili tudi volivci. Konec meseca bo na slovesnosti pod Vršičem sogostil na prijateljskem obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina. In to istočasno, ko je požegnal odločitev NATA, da na baltske meje z Rusiji pošljejo posebno enoto, v kateri bo za dober ducat slovenskih vojakov. En dan je Rusija sovražnik, drug prijatelj. A bolj kot protislovje je skrb vzbujajoča politika NATA. Nikjer nobenih incidentov ruske armade, ki bi vstopala prek meja baltskih državic, najmočnejša vojaška zveza pa tja pošilja svoje nove čete.

Povsem drugače kot v turških zadevah. Predsednik Erdogan je po neuspelem puču dal odstaviti in zapreti ne le del vojaškega vrha, ampak tudi stotine sodnikov, celo študentom je prepovedal potovanja iz države. Restrikcije, ki jih ne pozna niti Putinova Rusija, ki je sicer v očeh EU enfant terrible. Je vrh EU preprosto potegnil črto, da takšna Turčija ne sodi v društvo njenih članic? Nič, evropski politiki izustijo le kakšno zadržano besedo. Ekonomski interesi so tod pred načeli demokracije, takrat v interesu biznisa izpuhti tudi načelnost politike.

Na Korziki je predsednik skupščine Jean-Guy Talamoni izrekel zahtevo, da korziški jezik dobi enakovreden status s francoščino, kajpak na Korziki.

Na Slovenskem pa zdaj predsednik vlade oblikuje zakon, po katerem bo v določenih primerih angleščina edini jezik na univerzi. Medtem ko seksizem v jeziku doživi stampedo napadov, je degradacija nacionalnega jezika za množice in medije neboleča tema. In zdaj pozor: na posvetu »Zagovor slovenščine« v prostorih Slovenske matice se je zbralo kar nekaj politikov. Prišla je tudi prva dama NSi Ljudmila Novak, medtem ko je bil presenetljivo glede na ideologijo SDS odstoten Janez Janša. Medijsko sporočilo je bilo tu jasno. Toda glej čudo, ko so v parlamentu glasovali o spornem zakonu, predsednica Novakova ni glasovala proti, še več, noben izmed poslancev NSi ni oddal glasu proti. Po drugi strani pa je JJ glasoval proti. A to je ostalo skrito medijskim očem in kajpak tudi ljudstvu.

Politika besed, ki jim ne sledijo dejanja, je seveda stalnica. Nova Slovenija je tako pred letom podprla zakon SMC o pokopu žrtev v Hudi jami. Veliko dejanje pietete, ki je združilo stranko desnice in postlevice. Toda, stanje je popolnoma enako kot pred desetletji, pač zakon, ki je ostal le na papirju, brez dodeljenih sredstev za pokop in identifikacijo žrtev. Celo na simbolni ravni ni bilo zaznati premika, premier Cerar, ml. doslej še ni prišel pred množično morišče, kjer bi se v imenu vlade poklonil žrtvam zločina.

Poletje je sicer čas radoživosti. V glavnem mestu meščani iščejo blagodejni skok v vodo v mestnih kopališčih. Toda, reč ima velikansko lepotno napako. Novi bazen Kolezija se namreč odlikuje z vrtoglavimi cenami, drugi bazeni tudi ne kaj dosti drugače. Vstopnina čez teden znaša 9 evrov, za mladež 7, ob vikendih pa poskoči še za dva evra. - ??? Ali tudi cene mestnega avtobusa poskočijo ob koncu tedna? Ali še bolj drugače: ali v velikih trgovskih centrih prodajajo čevlje ob sobotah in nedeljah za dvajset odstotkov dražje?

A fenomen Ljubljane je molk. Medtem ko je mačistični govor v hipu križan, odiranje meščanov s strani župana ni medijska niti kavarniška tema. Pač, svetnica ZL je v pismu županu predlagala, da bi za socialno ogrožene nekolikanj znižali ceno. - ?????? Kaj bi to pomenilo v praksi? Bo mestni aparat izdeloval potrdila o socialni šibkosti in bodo otroci pred blagajniškim okencem prosili za socialne vstopnice? To je gesta ponižanja, izgube časti pred prijatelji in sošolci.

Predvsem pa to ni decentna politika. Kako rešujejo socialni problem v eni najbogatejših evropskih držav? V nemškem Münchnu je enotna cena mestnih bazenov, pozor – 4,20 evra!!!!!!!!!!! Dvakrat manj kot v Ljubljani. Mestnim oblastem je jasno, da je njihova funkcija tudi socialna skrb, ki jo razrešijo na mah, brez socialne diskriminacije revnih. A da ne bi šli tako daleč, v bližnjih Domžalah imajo na osrednjem bazenu enotno ceno – 3 evre.

Toda v Ljubljani socialna izključenost revnejših ni topika političnega in medijskega diskurza, na prvih straneh namreč vlada – te dni spektakel Sokolov na Ljubljanici.