Lekcija Rusije

Bernard Nežmah

29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Pamflet

Kaj je današnja Rusija? – Ker je predsednik Vladimir Putin nekdanji polkovnik KGB, je odgovor na dlani. Moderni postkomunistični režim, ki na volitvah izključuje potencialne nasprotnike, kot je bil ex-premier (2000-2004) Mihail Kasjanov, ki je osnoval grupacijo »Druga Rusija«. Na volitvah 2008 je predložil potrebnih 2 milijona glasov, toda volilna komisija je sporočila, da je bilo več kot 13 odstotkov podpisov podpore neveljavnih in ga tako izločila iz volilne tekme.

Seveda lahko dvomimo v poštenost, a stvar ni tako daleč od slovenske realnosti, kjer je nekaj let nazaj skupina okoli Vilija Kovačiča predložila potrebno število podpisov za razpis referenduma o TEŠ 6, a jih je tedanje policijsko ministrstvo zavrnilo, češ da jih je preveč pomanjkljivih in nepravilnih.

Še več, ruska in slovenska politika imata skupno lastnost: na volitvah vsakič zmaguje le postkomunistični blok, naj si bodo volitve poslancev ali pa predsednikov. No, z drobno razliko, v Sloveniji je leta 1990 resda zmagal Demos, toda odtlej opozicija proti postpartijskim zvezam ni nikoli več dosegla zmage. Leta 2004 je bila resda najmočnejša SDS z Janezom Janšo, vendar ne toliko, da bi samostojno osnovala vlado, temveč je sprejela za zaveznika Desus, ki po retoriki in kadrih pripada nasprotnemu političnemu bloku. A enkrat se je vseeno dogodilo, da je zmagala pomladna stran, leta 1996 so zbrali 45 poslancev, medtem ko so zavezniki LDS in Janeza Drnovška nabrali le 43 glasov. Kako, da potem ni postal mandatar Marjan Podobnik, kot šef najmočnejše pomladne stranke SLS? Preprosto, takrat sta poslanca narodnosti podprla LDS in nastal je pat položaj. Po nekaj mesecih zakulisnega trgovanja, pa je poslanec SKD Ciril Pucko čudežno prestopil v vrste LDS, ki je z njim dobila večino, slovenska publicistika pa samostalnik »puckist«.

Hladno gledano sta slovenska in ruska realnost na las podobni, povsod zmaguje eno in ista politična grupacija, le da vladajoči pogled iz Ljubljane ocenjuje ruski režim za avtoritarnega, domačega pa za demokratičnega. Pač, vseskozi lahko poslušamo, kako je problem desnice Janez Janša, ki da onemogoča alternativo in formiranje žlahtne konservativne stranke. Kako bi SDS denimo lahko doživela zmagoviti pohod, ko bi zamenjala svojega predsednika. Kar pa dosedanje volitve povsem demantirajo. Na predsedniških volitvah 2007 je sodeloval legendarni prvi predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle iz NSi, ki pa se ni uvrstil niti v drugi krog. Številni interpreti so ob tem poudarjali, da je izgubil, ker da ni imel iskrene podpore pri Janši. Prav, toda na naslednjih volitvah predsednika je kandidiral podpredsednik SDS Milan Zver ob polni podpori svojega predsednika, a dosegel enako usodo kot pred njim Peterle – izpadel je že v prvem krogu.

Skratka, javno mnenje, ki ga ustvarjajo vladajoči mediji tako v Rusiji kot Sloveniji, podpira svobodne volitve, a na njih v večini vedno glasuje za isto stran.

Do tod gredo podobnosti, je pa ideologija vladajočih strank diametralno različna. Vlade LDS, SD, Pozitivne Slovenije in SMC so konsistentne v eni temi – to je glorifikacija NOB in z njo demonizacija nepartizanskih skupin, ki so sistematično označene kot kolaborantske. Delitev med dobrimi in zli je permanentna in vladajoči pol nadaljuje staro komunistično politiko razdruževanja.

V Rusiji tečejo stvari drugače. Že pod Borisom Jelcinom so množično podirali spomenike revolucije in iskali pot pomiritve. Cerkev, bela garda in carski režim so začeli dobivati domovinsko pravico tudi s strani postkomunistov. Še več, znameniti režiser Nikita Mihalkov je s strani države dobival sredstva za snemanje procarističnih filmov, kot so »Sibirski brivec« (1998) in »Izmučeni od sonca« 1 in 2 (1994, 2010), ki so postali velike uspešnice. Uradna Moskva se je odpovedala demonizaciji carističnega plemstva, na kateri je bila vzpostavljena Sovjetska zveza. Pojem razrednega sovražnika je izginil, oblast je ponotranjila vso rusko zgodovino. Odpiranje tem o državnem nasilju in zločinih KGB je postala agenda tudi Jelcinove in za njo Putinove oblasti. Celo Aleksander Solženicin, sovražnik partijskega režima št. 1, drugače pa nobelovec in najbolj cenjeni pisatelj antikomunizma, je v zadnjih letih javno podpiral Putina zaradi njegove vseruske drže, ki je odpravila etikete izdajalcev in kolaborantov.

Aktualne Putinove oblasti zatorej ni gledati kot nadaljevanje postpartijske politike, temveč moderno obliko modificiranega carizma v okviru formalne parlamentarne demokracije, ki sicer formalno onemogoča polno delovanje opozicije, vendar pa dopušča svobodo govora in političnega združevanja.

Toda EU jemlje Rusijo kot nesprejemljivi avtoritarni ter potencialno imperialni režim. Če se ozremo samo proti Turčiji, kjer predsednik Erdogan v svojem puču po puču množično zapira profesorje in novinarje, a evropski politiki kar tekmujejo med seboj, kdo bo izrekel bolj prizanesljive besede. Če bi Putin postopal na enak način, bi že isti hip doživel novo dozo totalnih sankcij EU in ZDA.

Antiruski refleks se kaže v izključitvi vseh ruskih atletov z olimpiade v Riu. Vpeljal je princip kolektivne kazni ter tako prepovedal nastop tudi Jeleni Išinbajevi, najboljši atletinji zadnjih dveh desetletij. Dvakratna olimpijska zmagovalka, trikratna svetovna prvakinja, serijska rekorderka in letos po rezultatu najboljša na svetu je izključena, ne da bi ji kdaj dokazali uporabo dopinga.

Ko po Evropi udarjajo teroristi islamskega prepričanja, so evropske države za zdaj še razumne, saj preganjajo posamične zločince in njihove sodelavce, ne da bi kolektivno obsodile islamsko vero kot tako in z njo milijone priseljencev iz arabskih držav.

Odnos do Rusije je simptom razpada evropske konsistentnosti.