Kaj pa če zmaga?

Vlado Miheljak

5. 8. 2016  |  Mladina 31  |  Dva leva

»Nisem proti vsem vojnam. Sem proti neumnim vojnam.«
— Odhajajoči 44. predsednik ZDA Barack Obama mara samo bistre vojne

»Njegove ideje niso le drugačne, ampak so nevarne in nepovezane. Pravzaprav niti niso ideje, ampak niz vreščanj, osebnih zamer in laži. Ne le, da ni pripravljen za predsednika, ampak za to nima značaja. V roke nikoli ne sme dobiti jedrskih kod, saj lahko zakuha vojno, če mu kdo zleze pod izjemno tanko kožo. Varnosti naših otrok in vnukov ne moremo zaupati Trumpu.«
— Hillary Clinton se boji, da bi Trump lahko zakuhal kakšno neumno vojno (STA, 3. 6. 2016)

Junaka popularne animirane nanizanke Marge in Homer Simpson bosta na prihajajočih ameriških predsedniških volitvah glasovala za demokratsko kandidatko Hillary Clinton. Ko Homer namigne, da bo mogoče glasoval za Trumpa, mu Marge odgovori: »Če boš tako glasoval, se sprašujem, ali bom lahko še kdaj spala s tabo.« Homer pa nadaljuje: »In tako sem postal demokrat.«
 — V samostojni epizodi priljubljene ameriške risane nanizanke z naslovom Ob treh zjutraj (3 a. m.) Homer Simpson pove, zakaj se je odrekel Trumpu (STA, 2. 7. 2016)

Samo enkrat sem padel na ameriških volitvah na finto. Namreč takrat, ko je kandidiral in prvič zmagal Barack Obama. Takrat sem spremljal volitve bolj strastno, kot če bi bile pri nas. Na volilni dan sem zaradi časovnega zamika izmenično spremljal CNN, BBC News, Sky World do zgodnjih jutranjih ur, dokler ni postalo jasno, da je zmagal Obama. Navdušen sem takrat zapisal, da je to po odpravi sužnjelastništva najbolj revolucionarno dejanje v politični zgodovini ZDA. Da bo prvič, da bo črni človek v Beli hiši več kot batler. Kar drži le delno, saj sta v republikanski (!) Bushevi administraciji zasedala Collin Powel in (kasneje) Condoleezza Rice strateško pomembna položaja državnega sekretarja oz. zunanjega ministra. Prvi je kot otrok proletarskih staršev iz Bronxa, sicer degradiranega dela urbanega New Yorka, doživljal le latentne oblike rasizma, Riceova pa izhaja iz Birminghama v Alabami, osrčja rasističnih Združenih držav, kjer je še leta 1963 Ku-Klux-Klan v bombnem napadu na neko baptistično cerkev, ki so jo obiskovali pretežno Afroameričani, ubil štiri črne deklice. Med drugim sošolko in prijateljico takrat devetletne Condoleezze.

No, Obama je bil sicer »le« na pol črni kandidat, a izvolitev je imela vseeno prelomni simbolni pomen. In ne veliko več kot to. Zaradi različnih razlogov je z izjemo barve kože ohranil malo predvolilnih obljub. Celo zdravstvena reforma (ObamaCare), njegov največji dosežek, je zaradi premajhne podpore ostala na pol poti. Prvi napovedani ukrep za odpravo hudih anomalij Busheve administracije – zaprtje koncentracijskega taborišča Guantanamo – še ob izteku drugega mandata ni v celoti realiziran. Pred kratkim so denimo izpustili Afganistanca, ki je brez sodnega procesa, brez možnosti obrambe, brez sodnega epiloga ali zadoščenja sedel 14 let! Obama je, kot je obljubil, pretežno umaknil vojaške sile iz Iraka, a pustil razdejano deželo v slabšem stanju, kot je bila ob koncu Busheve administracije. A hkrati je poglobil vojaške operacije v Afganistanu in celo odprl novo bojišče v Libiji, ki je po ameriški intervenciji v približno podobnem stanju kot Irak. Resda je svet iztaknil iz težišča mlajši Bush, a Obama ga ni spravil ali vsaj poskusil spraviti nazaj. In prav nič se ni branil privilegijev, ki jih dobi zgolj zato, ker vodi najmočnejšo državo na svetu. Eden takih, najbolj bizarnih, je bila Nobelova nagrada za mir devet mesecev po tem, ko se je vselil v Belo hišo. Nobelova nagrada ameriškemu predsedniku? Za kaj? Verjetno za bodoča dejanja, kot se je ob podelitvi avtosarkastično izrazil. Morda za intenziviranje napadov na cilje z brezpilotnimi letali, v katerih zmanjšano tveganje za lastne vojake nadomesti izjemno povečanje žrtev med civilnim prebivalstvom? Ali pa je dobil prestižno nagrado morda za kasnejši učinkovit obračun z Osamo bin Ladnom? Vrh administracije si je takrat v t. i. situacijski sobi organiziral neposredni prenos akcije Neptunovo kopje (Operation Neptune’s Spear) iz Pakistana, v kateri so navdušeno spremljali, kako ameriški specialci likvidirajo tarčo št. 1 in z njo še vse, ki so likvidatorjem stopili na pot. Po takratnih poročilih so bili ubiti še štirje ljudje. Med drugim sin Osame bin Ladna, dva osebna stražarja in neka ženska. Dve ženski naj bi bili v operaciji ranjeni ... A nihče ne ve, koliko je bilo zares žrtev. V tuji državi, brez soglasja, brez sodelovanja lokalnih oblasti, brez sodnega procesa, ob hudem kršenju mednarodnega prava … Nobenih avtopsij, nobenih DNK-analiz, nobenih mrliških listov … Preprosto uboj, ki enači metode ameriške države z metodami teroristov. In to Obamovi administraciji ni bilo dovolj. Te zunajsodne poboje so morali pozdraviti vsi zavezniki. Celo generalni sekretar Ban Ki Mun, pa seveda Nato, EU in številni voditelji. Tudi naš Pahor je po poročanju STA (2. 5. 2011) izrazil »zadovoljstvo ob smrti glavnega arhitekta terorističnih napadov v ZDA«. Premier suverene države z zadovoljstvom pozdravlja zunajsodne poboje, ki jih druga država izvaja v tretji!? In nihče ga za to ni okaral. Drugače je bilo v Nemčiji. Ker je likvidacije pozdravila tudi Merklova, je bila deležna hudih kritik. Ne samo iz politične arene, ampak celo v nekaterih najbolj konservativnih pravosodnih krogih. Obetala se ji je celo sodna ovadba zaradi zagovarjanja zunajsodnih pobojev. Državna sekretarka Hillary Clinton je bila naslednji dan navdušena in ni videla problema zunajsodnih likvidacij, hudega kršenja mednarodnega prava … Legitimnost po ameriško je praktična zadeva: situacijska soba nadomesti sodno palačo. Obama je bil kratek: »Pravici je zadoščeno.« In pika.

In ta Hillary Clinton bo zelo verjetno postala predsednica Združenih držav. Razlika med njo in Trumpom bo bolj estetska kot vsebinska. Enake metode v bolj rafinirani embalaži. In tu nastane problem. Je estetska razlika, razlika v retoriki, dovolj za kritične ameriške volivce, da izberejo manjše zlo? Bernie Sanders s stisnjenimi zobni in gnusom na obrazu pravi, da je. Če ga ne bodo poslušali, bo zmagal Trump. Težka dilema.