Turek iz mokrih sanj

Vlado Miheljak

12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Dva leva

Turška policija je le nekaj dni pred parlamentarnimi volitvami s solzivcem in vodnim topom vdrla na sedež medijske skupine Koza-Ipek, kritične do vlade ...
Policijsko akcijo, med katero so policisti v zgradbo vdrli s pomočjo motorne žage, sta v živo prenašali televiziji iz medijske skupine Bugun in Kanalturk …
Na televizijskih posnetkih je videti poslanca CHP Mahmuta Tanala in Tarika Torosa, kako se pogajata s policijski načelniki, ki so poskušali prekiniti prenos v živo. »Dragi gledalci, ne bodite presenečeni, če boste v naslednjih minutah videli policiste v našem studiu,« je dejal Toros.
— Turška opozicija pozablja, da se je Erdogan na vojaški puč začel pripravljati že dovolj zgodaj(STA, 28. 10. 2015)

Čistke, ki jih v Turčiji izvaja Erdogan in bi se jim pri nas reklo lustracija, so mokre sanje našega doktorja znanosti iz Prištine, Ivana J. J. O, ko bi bilo njemu dano nekaj takega izvesti pri nas! Od teh mokrih sanj se vsako jutro prebudi ves moker.
— Mate Dolenc pozablja na Cankarjevo opozorilo, da imajo sanje (tudi mokre) to čudno lastnost, da se uresničijo (Mladina, pisma bralcev, 5. 8. 2016)

S puči je tako kot z referendumi. Vedno uspejo. Ali iniciatorjem ali nasprotnikom neke pobude oz. akcije, je že drugo vprašanje. Najboljši puči so tisti, v katerih nasprotnik opravi vse namesto tebe – za tebe. Nisem ravno zagovornik teorije zarote, a dejansko je bilo vse narejeno tako, da uspe. Erdoganu, namreč. Kdorkoli že je načrtoval puč in poslal nevešče rekrute na bosporski most, je naredil krvavo uverturo v predstavo, ki se je sunkovito odvijala v naslednjih urah in dneh. Očitno je imel Erdogan jasen plan, kaj narediti v dogajanjih med pučem in po njem. Sistematični seznami tisočev v policijskih in vojaških vrstah, v šolstvu, znanosti in kulturi, v medijih, v javnih službah … zrelih za odstranitev in lustracijo, so v nekaj dneh spremenili podobo Turčije; jo hipno zavrteli v čas, ne le pred Erdoganovo osvojitvijo oblasti, ampak celo v čas pred ero modernizacijske revolucije Mustafa Kemala Atatürka. Koledar, pisava, prepoved feredže so bili le obrobni, čeprav ne nepomembni znanilci Atatürkove modernizacije. Resnično velike so bile strukturne reforme. Avtoritarni kemalizem je radikalno spremenil tradicionalno formo otomanske države. Sultanat je preobrazil v ustavno, sekularizirano republiko z voljeno ljudsko skupščino; šeriatsko pravo je nadomestilo civilno; ženske so dobile aktivno in pasivno volilno pravico prej kot ženske v mnogih evropskih državah. V plansko vodenem gospodarskem sistemu se je razbohotilo in utrdilo, kot specifični srednji sloj, uradništvo, lojalno Atatürku, in kasneje, vse do danes, kemalizmu. Konsenzualni nacionalizem je legitimiral avtoritarno urejanje države in zatiranje manjšin.

Turčija je vse od Atatürkove državne in družbene preobrazbe živela v paradoksu. Avtoritarne vojaške strukture so bile vseskozi (tudi po njegovi smrti) porok in čuvar civilne, a ne tudi demokratične države.

A že vse od nastopa Erdogana, po »puču« pa še zlasti intenzivno, Turčija spreminja podobo. Od vseh atributov kemalizma sta ostala le avtoritarno vodenje države in nacionalizem kot animacijski potencial.

A reči, da se takšna Erdoganova Turčija odmika od Evrope, je preenostavno. Bolj verjetno je, da procesi v Turčiji sovpadajo s procesi v Evropi in v svetu. Namreč, trendi priznavanja interesnih sfer, onkraj temeljnih načel demokracije, mednarodnega prava. Pač, vsak naj sam, po svoji predstavi in potrebi, ureja svoj vrtiček. Ni naključje, da sta se po puču ponovno spoprijateljila Putin in Erdogan. In nič ni čudno, da Trump Putina ne vidi kot sovražnika št. 1, ampak kot partnerja in celo prijatelja. Komplimenti letijo z obeh strani. In če mu zaradi tega ne bo spodletelo na volitvah, bo Trump gotovo prekinil novo hladno vojno. Naj se sliši še tako bizarno, a če ta čas kaj »povezuje« svet in reducira mednarodne konflikte, so to voditelji Putin, Erdogan, Trump, Orban, Le Penova in še prej tudi Putinov dobri prijatelj Berlusconi …

Pred dnevi se je zgodil precedens. Skupina republikanskih vplivnežev in igralcev iz ozadja je napadla Trumpa kot človeka, ki mu ne gre zaupati države, ker je nepredvidljiv, in s tem skoraj eksplicitno dala podporo Clintonovi. Ta podpora v izenačeni tekmi morda šteje več kot dvolične solzave izpovedi Hillaryjinega nezvestega soproga, njune hčere, pa predsednika Obame in njegove Michelle … In kdo se je podpisal pod nedavni republikanski poziv proti Trumpu? Tisti, ki so že v času Nixona in kasneje Busha mlajšega iz ozadja vodili najbolj umazano, tudi krvavo diplomacijo. Denimo John Negroponte, katerega CV je vreden dolgoletne robije v Haagu. Organiziral je upor proti sandinistom v Nikaragvi, obračun z zapatisti v Mehiki, aktivno prikrival sistematično kršenje človekovih pravic s strani t. i. eskadronov smrti v Hondurasu, podpiral krvav obračun s komunisti in islamisti na Filipinih … Vselej z grobim poseganjem v suverenost držav, z uporabo nelegitimnih sredstev. V Združenih narodih je z grobim zvijanjem rok malim članicam ob glasovanjih dosegal konsenzualno sprejemanje ameriških pobud … Negroponte pooseblja najslabšo, najbolj pokvarjeno, najbolj umazano politično in diplomatsko Ameriko.

Sicer primitivni Trump, na drugi strani, res ne pooseblja modrosti, galantnosti, a premore dovolj premetene kramarsko-trgovske žilice, da ve, da se vojskovanje in nenehno generiranje konfliktov ne splačata. Clintonova je večje tveganje za svetovni mir kot Trump. Clintonova je glasovala za vojno v Iraku, Nobelovemu nagrajencu za mir Obami je organizirala vojno v Libiji in strmoglavljenje Gadafija, blagoslovila je puč v Hondurasu, v družbi z Obamo je v t. i. situacijski sobi navdušeno spremljala neposredni prenos zunajsodne likvidacije Osame bin Ladna …

Vrnimo se k Erdoganu. Potem ko uspešno in pospešeno »zapira« vsa odprta poglavja v pristopnih pogajanjih z EU na področju medijev, šolstva, znanosti, sodstva … (po puču je zaprtih, odpuščenih ali v postopkih že skoraj dvajset tisoč ljudi!), bi morala Evropska unija do nadaljnjega nemudoma prekiniti pristopna pogajanja s Turčijo. Ne zaradi Turčije, kajti turška civilna družba, demokratična javnost in perspektiva bodo s tem še dodatno zatolčene. Ampak zaradi sebe. Če želi ohraniti verodostojnost in svoja proklamirana načela.