Zadnji mejnik krize evra

dr. Bogomir Kovač

12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Italija in njena bančna kriza postajata sredi poletja torišče nove drame EU, nevarnejše od medijsko razvpitega »brexita«. V domala brezizhodni krizi se je znašel najstarejši bančni sistem, na politični kocki je slavni »bail-in«, zalomilo se je spet pri Nemčiji in evru. Bančna kriza je plod najdaljše in najgloblje recesije v italijanski ekonomski zgodovini, pa tudi težav bančnega sistema. Renzijeva vlada politično zavrača nova bančna pravila, nasprotuje jim tudi guverner Visco (Banca d’Italia). Hkrati si EU politično-ekonomskega zloma Italije ne more privoščiti. Zato je Italija zadnji mejnik krize evra. In dobra učna lekcija tudi za Slovenijo.

Ekonomska dejstva so neizprosna. Italija je zagotovo največji osmoljenec sedanje finančne in ekonomske krize. Je v ustanovni peterici EU, po moči tretje gospodarstvo evroskupine, ugledna članica skupine G8. Recesija traja šest let zapored, BDP je še vedno deset odstotkov pod ravnijo iz leta 2007, izgubila je petino industrijskih zmogljivosti, javni dolg je drugi največji za grškim. Strukturne in razvojne težave italijanskega gospodarstva so samo druga stran političnih in vladnih kriz, pa tudi povsem razglašene evropske in domače protikrizne politike.

V Italiji je politična geometrija obrnjena. Levica zagovarja finančno stabilnost in uravnoteženost proračuna, desnica ravno nasprotno. Berlusconi v treh mandatih (1994, 2001, 2008) in levica v dveh (Prodi, Monti) sta politično in ekonomsko povsem destabilizirala državo. Monti je leta 2013 priznal, da je s fiskalno konsolidacijo skušal zmanjšati domače povpraševanje, da bi stabiliziral plačilnobilančni položaj države. Toda italijansko gospodarstvo temelji na domačem povpraševanju, izvozi zgolj tretjino BDP, v obdobju 2009–2013 je propadlo 1,7 milijona malih srednje velikih podjetij (MSP), ki so njegova hrbtenica. Pred padcem Montijeve vlade je javni sektor dolgoval zasebnemu 40 milijard evrov, 400 tisoč evrov na MSP. Italijanski bančni sistem in njegove težave so del te zgodbe.

Finančna kriza italijanskih bank sprva ni prizadela. V bilancah niso imele veliko toksičnih finančnih instrumentov, centralna banka je zgledno skrbela za nadzor, prvih pet bank je bilo trdno v sedlu. Toda evropski medbančni trg se je sesul, globoka recesija je prizadela mala podjetja in gospodinjstva, spregledali so naravo bilančne krize, ki navadno nastopi v povezavi velike prezadolženosti, slabega obvladovanja bančnih tveganj in dolge recesije (»japonska bolezen«). Italija je zamudila s pomočjo bankam (2009– 2011), ni se povezala s perifernimi državami v težavah (2012–2013), ni ji uspelo blokirati Nemčije glede sporne sanacije bank na ravni EU (2014). Učinek je znan. Italija ima danes (2015) po oceni MDS 360 milijard slabih terjatev, potrebuje 45 milijard za dokapitalizacijo bank, gospodarstvo pa bo predkrizno raven BDP doseglo leta 2025. Tega rebusa ekonomsko ni mogoče rešiti. Bančna kriza v Italiji je tako postala osrednji politični problem EU.

Italija ni Grčija, čeprav so težave in odnos do njih podobni. Evropska rešitev z bančno unijo (direktiva BRRD), ki je stopila v veljavo januarja 2016, zahteva za banke v težavah najprej finančno odgovornost obstoječih bančnih deležnikov, tudi varčevalcev nad zajamčeno vlogo sto tisoč evrov. Šele ko ti opravijo poravnave, je mogoče aktivirati državne sklade, jamstvene sheme in nazadnje tudi evropski mehanizem (ESM). Ko so lani začeli reševati prve štiri male banke, EK pa je samozavestno zavračala vse druge možnosti, nihče ni prav doumel obsega in globine težave. Vrag je vzel šalo. Pravno-finančne igrice oblasti in centralnih bankirjev s pavšalnimi odškodninami, arbitražnimi postopki, zasebnim reševalnim skladom (Atlante), ki lahko s petimi milijardami pokrije dober odstotek slabih terjatev (Atlante), so žalostne in smešne.

Danes vedo, da so v težavah vsi. Samo banka UniCredit je letos izgubila 60 odstotkov tržne vrednosti; kakovost sredstev (AQR) in stresni testi nimajo smisla, ko vsi bežijo zaradi izgube zaupanja. Gospodinjstva imajo 235 milijard evrov bančnih obveznic, zato jih vlada in banke želijo zaščititi. Toda EK se ne bo odpovedala novim pravilom bančne unije, Italija ne sme zlomiti začete finančne reforme. Reševalni bančni algoritem (BRRD) je politični polom. Krog je sklenjen. Gospodarstvo ne more rasti brez stabilnih bank, bank ne morete rešiti brez rasti in državne (EU) pomoči. Renzi nima izbire. Če želi preživeti, mora poslušati komitente bank in svoje volivce, ne pa Dijsselbloema in Draghija. Tvegati mora z državno pomočjo in mimo EU. Bolje je prositi za odpuščanje zaradi kršitev pravil kot za dovoljenje, česa ne smeš storiti. To ni več vprašanje finančne stabilnosti, temveč političnega preživetja Italije, EU in evra. Grozi nam itexit z vrnitvijo monetarne suverenosti in lire.

Italija je bila vedno nekaj posebnega. Država dveh polov, severnega in južnega, dveh ekonomij, uradne in sive, dveh političnih struktur (birokratske in mafijske), klasični zgodovinski prostor fašizma. In italijanski fašizem se je vedno upiral tradicionalnim političnim opcijam. Za Mussolinija (1930) so edino fašistična Evropa, revolucionarni korporativni režim, sinteza liberalizma in socializma ponujali pravo rešitev. Bančna kriza Italijo vrača na evropski zemljevid nasproti Nemčiji kot v tridesetih letih XX. stoletja. Le da tokrat bančni totalitarizem EU vse bolj vodi v politični neofašizem na ravni držav. Od Renzija do Grilla ni daleč. Te lekcije bankirji in evrokrati pač ne dojamejo in pika.

EK bo nazadnje pooblastila Rim, da uporabi izjemne ukrepe za rešitev bank. Italija bo politična izjema, ker se bori za to in ker ni druge rešitve. Pri nas te smelosti ni, povodi in vzvodi pa so podobni. Čudni časi, četudi domači.