Moč umetnosti in kulture

dr. Bogomir Kovač

19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Britanski referendum je konec junija sprožil pravi politični potres. Občutki in strahovi političnoekonomske delitve, cepitve, razpada EU so preplavili staro celino. Toda prav tedaj je na italijanskem jezeru Iseo v Lombardiji potekal projekt Plavajoči pomoli (Floating Piers), ki je spontano povezal, združil in navduševal 1,5 milijona ljudi, večinoma iz EU. Nasprotje ne bi moglo biti bolj očitno. EU se na eni strani utaplja z ekonomskimi projekti, na drugi se spontano povezuje s kulturnimi. Eni bi želeli nove zidove in države oblačijo v bodeče žice, drugim hoja po jezeru potrjuje občutek skupnega in božanskega. Oboje dokazuje, kako še včeraj nemogoče postaja vse bolj mogoče.

Plavajoči pomoli na jezeru Iseo so bili osupljiva in navdihujoča umetniška inštalacija kontroverznega bolgarskega umetnika Christa (Krišto Vladimirov Javačev). Mesto Sulzano ob jezeru so s plavajočo cesto povezali z otokom Monte Isolo, na katerem živi skoraj 2000 ljudi, in še manjšim otočkom San Paolo, ki so ga preprosto obdali s sprehajalno potjo. Tri in pol kilometra dolga, šestnajst metrov široka in pol metra nad vodo visoka plavajoča platforma, prekrita z več kot 100.000 m2 zlatorumene tkanine, vzbuja vtis valovanja in hoje po ogromnem kitovem hrbtu. Projekt so pripravljali tri leta, njegova vrednost z vsemi drugimi stroški znaša 18 milijonov evrov, toda celotna uporaba inštalacije je bila za obiskovalce brezplačna. Ljudje so dobili in v dobrih štirinajstih dneh doživeli pejsaž, ki je verjetno navdihnil da Vincija pri slovitem ozadju Mone Lize.

Idejo sta s svojo pokojno življenjsko sopotnico in soustvarjalko Jeanne Claude snovala skoraj petdeset let. Pomeni pa vrhunec in hkrati kompilacijo vseh njunih 23 velikih projektov, ki jih je postoril enainosemdesetletni Christo. Leta 1963 je v rimski palači Borghese prvič oblekel renesančne kipe, leta 1970 sta s 381 metrov dolgo škrlatno zaveso zagradila sotesko in cesto v Skalnem gorovju. Potem sta leta 1983 z rožnato tkanino obdala 11 malih otočkov v floridskem zalivu Biscayne. Leto kasneje sta odela pariški most Pont-Neuf, slavo jima prinese preobleka berlinskega Reichstaga (1995) in štirideset kilometrov dolg drevored 7500 škrlatnih vrat v newyorškem Centralnem parku. Seveda vse ni teklo vedno gladko. Njuni projekti jezijo okoljevarstvenike, spor okoli preoblačenja reke Arkansas je končal na vrhovnem sodišču države Kolorado. Zato so inštalacije kratke, začasne in gredo v reciklažo na koncu projekta.

Umetniška raba takšnih projektov ima nekaj posebnosti. Inštalacije uporabljajo naravo kot integralni del umetniške transformacije, javni prostor podredijo skupni rabi, stavijo na tehnološke presežke, vizualna in okoljska nasprotja, vse je na koncu tudi turistična atrakcija. Odprtost prostora je vedno demokratična, ljudje imajo povsod prost dostop, komercializacija performansa je vedno prikrita, vir investicije pa zakrit. Tudi na jezeru Iseo so ljudje prihajali od vsepovsod, 100.000 obiskovalcev na dan, stali so ure v dolgih vrstah, da bi doživeli hojo po neverjetnem. Nobenega političnega sporočila ni bilo v tem. Lokalna skupnost je sodelovala zaradi turistične promocije postarane destinacije, kapital zaradi novih investicij. Biznis je tudi tu pravo ozadje Plavajočih pomolov.

Obstaja pa dvoje globljih sporočil. Prvo zadeva povezanost umetnosti in gospodarstva, drugo kulture in EU. Zgodovina je natrosila nekaj prodornih obdobij, ko sta kulturna emancipacija in ekonomski razvoj tesno povezana, od antike, renesančnih italijanskih mest do zlatega holandskega obdobja in elizabetinske Anglije s Shakespearovimi presežki. Povsod srečamo podoben razvojni algoritem, umetniško kreativnost, podjetniško smelost, pronicljivost vladarjev in finančnih podpornikov. Umetnost je bila tu druga stran tehnološkega razvoja, oboje poganja produkcijo in trg. Šele industrijska revolucija je tehnološki razvoj postavila pred umetniškega, tržni ekonomski logos raste iz kulturne recesije in umetniške dekadence. Shizma med ekonomijo in kulturo postaja nova moderna normala industrijske države. Toda zadnja desetletja prinašajo zasuk. Kultura se vrača kot pomemben novodobni kapital, ključni moment Schumpetrove kreativne destrukcije, notranji povezovalni element celotne produktivnosti in rasti (Roemer), pa tudi kreiranja verige vrednosti (Porter). Kultura je danes ključni dejavnik menedžmenta družbenih sprememb.

Monet, idejni oče EU, je skesano priznal, da bi projekt EU raje še enkrat začel s kulturo in ne ekonomijo. EU se je namreč od samega začetka zatekala k političnoekonomski argumentaciji in institucionalizaciji, najprej skupnega in enotnega trga, nazadnje evra in bank. Hkrati pa je povsem zanemarila razvoj skupne evropske kulturne identitete. In prav tu se je zalomilo, ni trga in ne denarja brez vrednot. Ko danes vsi prisegajo na »več EU«, mislijo dejansko na poglobljeno politično integracijo, EU kot nadnacionalno super državo. Združene države Evrope kot federacija veljajo v javnosti za nevarno utopijo, toda politične elite jo implicitno uvajajo z evrom, fiskalnimi pravili, bančno unijo, neposrednimi pritiski. Negotovost in ogroženost sta samo druga stran teh nedorečenosti in prevar, delitev in neenakosti. Zato je politična kriza EU dejansko kriza identitet, ki temeljijo na kulturnih različnostih in zlorabi človekovih pravic.

Vrnitev EU je mogoča samo na dediščini humanizma. Razumevanje migranta kot kriminalca ali slehernika z enako mero človekovega dostojanstva je lakmus njene prihodnje poti. Christo je politični in ekonomski migrant, toda njegov kulturni projekt je nedavno združil ljudi, ko jih je brexit politično razdružil. V tem je moč umetnosti in kulture nad politiko in ekonomijo. V svoji čistosti in različnosti raje povezujeta kot ločujeta.