Grega Repovž

12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Obet mogočega

Dolgoročni trendi v zaposlovanju se ne spreminjajo že zadnjih 20 let. Vse manj je zaposlitev za manj kvalificirane, bolj izobraženi in usposobljeni pa so na trgu prisiljeni sprejemati zaposlitve, za katere imajo presežno znanje in napačne kvalifikacije. Vse to se dogaja zaradi tehnoloških sprememb in vpetosti v danes že globoko globalizirano svetovno ekonomijo. Nobena vlada doslej ni zmogla temeljnega razmisleka o tem, kam usmeriti državno ekonomijo ali kar državo v celoti. Turizem ostaja na primer neverjetno rastoča panoga, ena redkih, ki po vsem svetu zmore ustvarjati vse večjo dodano vrednost in katere obseg se ves čas povečuje. Šele uspeh mestne občine Ljubljana, ki je v zadnjem desetletju iz prestolnice naredila nepričakovano turistično meko, je državni politiki dal misliti vsaj na tem področju. Zadnja vlada je nakazala, da vsaj delno razume pomen turizma, ko se je odločila turistične zmogljivosti v lasti družb Sava in DZS reševati oziroma ne prepustiti stihijskemu razpadanju.

Seveda to ni dovolj. Sloveniji se že ves čas ponuja cel sklop dejavnosti, ki imajo visoko dodano vrednost in visoko stopnjo zaposlovanja. A vsi vihajo nos, ker se ne sliši kot neka nova tehnologija. Mimogrede: ste zaznali, kako politiki radi gradijo razne tehnološke parke in razvojne inkubatorje, dejansko le poslovne prostore na obrobju mest, pogosto le zaradi prevzetnega poimenovanja?

O kateri dejavnosti govorimo, ko pravimo, da obstaja skriti adut? Gre za staranje. Namenoma uporabljamo to trdo besedo, brez olepševanja. Življenje ljudi na Zahodu se je podaljšalo, temeljno spremenilo zaradi socialnega in zdravstvenega napredka, starejši ljudje živijo bolj aktivno in tudi lepše, so finančno najbolj neodvisni, pripravljeni vlagati denar v boljši izkoristek let. Ves čas govorimo o staranju prebivalstva, a že ko gre za dolgotrajno oskrbo naših starostnikov, v predalih zadnjih dvanajst let ležijo nerealizirani akcijski načrti, kot obvezni del Nacionalnega programa socialnega varstva, pa še ti so narejeni na starih dognanjih. In če bi razširili obzorje ter stopili korak dlje od le slovenskega starostnika in kot potencial razvoja zagledali evropsko starajoče se prebivalstvo, ljudi, ki so danes neverjetno mobilni, se pripravljeni seliti po vsej Evropi? Slovenija ima dovolj zmerno podnebje, dovolj naravnih virov, da bi lahko po vseh državi gradili naselja in turistične zmogljivosti za bodoče starostnike iz vse Evrope, z vso dodatno ponudbo in oskrbo, ki jo potrebujejo, hkrati pa bi to dejavnost kombinirali s turizmom. Nikjer ne leži toliko denarja in različnih zaposlitev. A danes se starost v Sloveniji še vedno razume kot razvoj pomoči na domu in ohranjanje zmogljivosti domov za upokojence (v kar se sicer ne vlaga), ne pa kot storitvena dejavnost za ljudi, ki imajo do 80 let, so še polno aktivni in imajo obet, da bodo razmeroma dobro živeli vsaj do 90. leta starosti, nemalo njih pa tudi dlje. Po vsej Evropi so, a njihove potrebe so malce drugačne, kot jih vidijo mlajši. Iščejo nove socialne stike, nov način zabave in preživljanja prostega časa, seveda zdravstvene in rehabilitacijske storitve, družabnost kot tako, medicinsko pomoč na dnevni ravni ali zgolj njeno prisotnost (in so zanjo pripravljeni plačati). Oziroma drugače: današnji upokojenci so poslušali rokenrol in ga še vedno, hodijo na koncerte in imajo dobre avtomobile. S seboj imajo računalnike in športne rekvizite, so dobro informirani, veliko jih je na Facebooku in hočejo živeti aktivno.

Se sploh zavedamo, koliko zaposlitev je skritih v dejavnostih, vezanih na aktivno starost? Seveda tudi zdravstvenih in oskrbovalnih – a teh ne znamo ponuditi že za naše upokojence. Ali država ponuja na primer fizioterapevtske in druge rehabilitacijske storitve na domu našim upokojencem, kar je nekaj običajnega v zahodnih državah? Ta storitev je uvedena iz zavedanja, da se s tem pač avtomatično znižujejo stroški zdravstvenih storitev in povečuje kakovost življenja? Se zavedamo, koliko upokojencev je v Evropi, ki bi bili pripravljeni začasno, za nekaj mesecev ali pa trajno, prebivati v naseljih in krajih, ki bi bili prilagojeni njihovim potrebam? Kaj ima višjo dodatno vrednost, tovrstna dejavnost, ki generira zaposlitve, ali razvoj Luke Koper? Pomislite na primer na Ankaran kot na upokojensko meko, kaj je bolje za razvoj kraja, industrija ali tovrstni turizem oziroma oskrba? Pri čemer je paleta zaposlitev, ki bi se pri tem ustvarila, izjemna, od visoko kvalificiranih do preprostih, ki sicer s trga izginjajo.

In seveda: življenjska doba se le še podaljšuje. Potrebe se bodo le še povečevale.

Namesto da sanjamo o svojih tehnoloških parkih in inovativnih razvijalcih novih tehnologij, torej področjih, kjer nikoli ne bomo mogli biti vodilni, poleg tega pa s temi sanjami ne rešujemo največjega problema zaposlovanja – pač vse težje zaposlovanje manj kvalificiranih, ki so vse bolj odrinjeni na rob družbe in tudi razočarani in jezni –, bi morali usmeriti pogled v dejavnost, kjer imamo v izhodišču že zaradi lege države dobre možnosti, povpraševanje pa je in bo visoko. To pomeni razmišljati drugače.

A za to potrebuješ državno strategijo. Ki bi na primer znala povezati socialno in zdravstveno stroko, ki danes že pri oskrbi slovenskih starostnikov delujeta popolnoma ločeno, nepovezano. In na to vezati turizem, gradbeništvo, gostinstvo, transport itd. ter na koncu seveda nove tehnologije.