5. 8. 2016 | Mladina 31 | Uvodnik
Dvojni kriteriji
Dve leti Slovenija ni več v krizi, a varčevanje se nadaljuje. Pri čemer argument vlade, da s trdim nadzorom proračuna zagotavlja stabilnost javnih financ, načeloma drži: v trenutku, ko bi se trošenje države že delno nesorazmerno povečalo, bi to pograbile ocenjevalne agencije kot negativen in alarma vreden podatek, slovenski mediji bi v svoji znani maniri to razpihnili, omenjene agencije bi nato citirale medije in domnevno črno stanje slovenske ekonomije in še zaostrile negativne ocene, ker tako pač poročajo slovenski mediji itd. Spirala neumnosti, tako danes deluje ta svet. V tem smo že bili.
Zakon o uravnoteženju javnih financ, začasno krizno zakonsko besedilo vlade Janeza Janše iz leta 2012, je postal trajno stanje Slovenije. Zamrznjeni ostajajo otroški dodatki, štipendije, starševsko nadomestilo za odsotnost zaradi bolezni otroka želi vlada še dodatno oklestiti. A vladi je treba priznati, da je nekatere ukrepe začela postopoma sproščati že v lanskem letu, delno pa tudi letos, sploh pri plačah – kar je za nacionalno ekonomijo seveda tudi pozitivno, saj se tovrstna sproščanja, zlasti ko gre za nižje plače, praviloma 100-odstotno prelijejo v trošenje, kar pomeni, da to spodbuja tudi gospodarstvo in izboljšuje rezultate države.
A del sproščanja je tudi dogovor s sindikati, da septembra letos preneha veljati tako imenovana kompresija plač, s katero so v času vlade Alenke Bratušek znižali višje plače v javnem sektorju. Dejansko odprava kompresije pomeni, da se bodo plače v javnem sektorju – višje, nižje se namreč tudi znižale niso – vrnile na raven pred dogovorom. Ne bodo se torej na to raven iz leta 2013 vrnili otroški dodatki, nadomestila najrevnejšim, ampak bodo prvi postkriznega sproščanja najbolj deležni tisti, ki imajo že zdaj najvišje dohodke. Premieru Miru Cerarju in ministrom se bo s septembrom neto plača avtomatično tako povečala za 100 in več evrov neto na mesec, premieru za 121 evrov na mesec. Seveda tudi vsem ostalim, od pomembnejših državnih funkcionarjev do državnih sekretarjev in seveda poslancem državnega zbora. Vidnejšega povišanja plač bodo deležni sicer vsi državni uslužbenci od sredine plačne lestvice.
Pa je to res pravi vrstni red?
Zadeva postane še manj logična, če upoštevamo, da je ministrstvo za finance ravno zaključilo javno razpravo o spremembah dohodninske zakonodaje, ki spreminja davčni položaj predvsem tistih na vrhu plačnih lestvic. In teh sprememb bodo seveda deležni spet tudi najbolje plačani državni uslužbenci. Skupaj se bo tako plača premiera Cerarja s prelomom v leto 2017 povišala za 288 evrov neto na mesec – kar na letni ravni pomeni 3456 evrov neto več. Skupni učinek za ostale bo premo sorazmerno enak.
Vlada do tega trenutka ni dala nobene napovedi, da bi se bila vsaj vrhuška političnega razreda pripravljena kakorkoli odpovedati temu povišanju lastnih dohodkov. Ki še zdaleč ni majhno, tudi zanje ne. Kot gre razumeti pritajene komentarje, vlada dela z dobrimi nameni, to pa je zgolj nekakšen »kolateralni priboljšek zanje«, neizogiben, če želijo spremeniti davčno zakonodajo in začeti sproščati plače v javnem sektorju. Te so res bile, glede tega je treba biti realističen in pravičen, trdo znižane leta 2013. Vendar vlada vztraja pri varčevanju pri nadomestilih in dodatkih, ki jih prejema revnejši del populacije – ta pa ni majhen –, in to zagovarja z racionalnimi argumenti, ki jim ni mogoče ugovarjati. Celotna racionalnost pa pade v trenutku, ko vladni vrh sam ne uvidi, da si rasti lastnih plač ne more privoščiti, ker to podre prepričljivost celotne javnofinančne politike. A enak uvid bi morala imeti vlada, tudi ko gre za spremembo davčne zakonodaje – zakaj bi bilo logično, da so teh učinkov deležni tisti, ki so vezani na javne finance? Vlada lahko ob novi davčni zakonodaji sprejme tudi spremembo plačne lestvice in v skladu z novimi davčnimi razredi zniža najvišje plače v javnem sektorju ter s tem dokaže, da ni namen povečevanje lastnih dohodkov.
Vlada se bo pred očitki zelo verjetno branila z obtožbami, češ da gre za populizem in da je javni sektor že doslej varčeval pri plačah. Drži, javni sektor je res varčeval in resno so zarezali v plače in pravice javnih uslužbencev. A to ni argument, da ne bi pri najvišjih plačnih razredih tako tudi ostalo – če je na drugi strani tako logično vztrajanje pri zamrznitvi iz let 2012 in 2013, ko gre za ukrepe, ki jih čutijo tako v srednjem kot v najnižjih razredih. Najvišje plače se lahko sprostijo šele takrat, ko bodo na vsaj delno normalno raven vrnjeni vsi socialni transferji.
Oziroma: kako se misli odslej s sindikati pogajati Cerarjev minister Boris Koprivnikar, ki bo imel plačo zaradi obeh učinkov višjo za skupaj 2844 evrov neto na leto? In kako bo pri zamrznjenih socialnih transferjih vztrajala ministrica za delo Anja Kopač Mrak, ki bo imela zaradi obeh učinkov na leto za 2808 evrov neto več prihodkov?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.