O krvi in bronu

Heni Erceg

19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Hrvaška

Pred dobrima dvema tednoma je sodišče v Nemčiji hrvaška državljana Josipa Perkovića in Zdravka Mustaća, ki sta zasedala vodilne položaje v nekdanji jugoslovanski tajni službi in sta leta 1983 ukazala uboj hrvaškega izseljenca Stjepana Džurekovića v predmestju Münchna, obsodilo na dosmrtno zaporno kazen.

Na Hrvaškem je bilo hitro doseženo družbeno in politično soglasje o zločinski naravi jugoslovanskega režima in pravičnosti razsodbe, predsednik SDP Zoran Milanović pa je izrazil »osuplost nad tem, da Tuđmanove ljudi razglašajo za udbovske eksekutorje«; prav on je pred leti sprejel zakon, ki je onemogočil izročitev dvojice Nemčiji, saj je na Hrvaškem njen zločin že zastaral. Desnica se je odzvala z navdušenjem in zahtevala lustracijo nekdanjega jugoslovanskega kadra, kakor da prav ti in takšni ljudje v devetdesetih letih niso bili najbližji sodelavci Franja Tuđmana in niso sodelovali pri izgradnji države in kot da, navsezadnje, ni prav Perković utemeljitelj dela varnostnih služb, kakršne ima Hrvaška danes.

Takšna je prava resnica o hrvaški državi, ki so jo ustanovili in ji vse do zdaj vladali ravno kadri mračnjaške jugoslovanske tajne službe, zato je tudi navdušenje nad nemško obsodbo vodilnih iz nekdanje Udbe samo dodaten dokaz ideološke zmede, hinavski poskus zanikanja dejstva, da je bil prav Tuđman tisti, ki je dal Perkoviću v obveščevalnem sistemu vso moč, ta pa jo je izkoristil v enake namene kot že v Jugoslaviji, torej za »razkrivanje« in sramotenje tako imenovanih notranjih sovražnikov Tuđmanovega avtokratskega režima.

Zaradi tega je politično instrumentalizirano pravosodje tudi razglasilo zastaranje nečesa, kar se je sodišču v Münchnu zdelo vredno dosmrtne zaporne kazni. Hrvaški odzivi na razsodbo so razkrili vso zakoreninjenost dvojnih meril za presojanje zločinov; odločitev nemškega sodišča je bila sicer sprejeta z navdušenjem, še dandanes pa se s prezirom gleda na neko davno razsodbo švedskega sodišča, s katero je to na večletno zaporno kazen obsodilo morilca jugoslovanskega veleposlanika na Švedskem Vladimirja Rolovića. Bilo je leta 1971, na Hrvaškem se je krepilo nacionalistično gibanje, bilo je leto tako imenovane hrvaške pomladi, ko je Miro Barešić, vzklikajoč ime Anteja Pavelića, predsednika nekdanje fašistične Neodvisne države Hrvaške, vdrl v prostore jugoslovanskega veleposlaništva na Švedskem in Vladimirja Rolovića ustrelil v glavo. Obsodili so ga kot ustaškega terorista, pozneje, po razpadu Jugoslavije, pa se je razkrilo, da njegov življenjepis sestavlja vse od ugrabitve letala do odhoda v Španijo, Paragvaj in dokončne vrnitve na Hrvaško na začetku devetdesetih let; takrat ga je prav Josip Perković, vodja Tuđmanove tajne službe, oborožil in poslal v vojno. Je Barešić v preteklosti po vsem svetu živel zaradi nalog, ki jih je opravljal za »službo«, ali je ta morilec deloval popolnoma na svojo roko, ne v imenu Hrvaške?

Hrvaški antifašizem že dolgo ne živi več v institucijah sistema, ampak v nočnih akcijah skupine mladih.

Kakorkoli že, Perković ga je oblekel v uniformo hrvaškega vojaka in ga poslal na bojišče, tam pa je umrl v nepojasnjenih okoliščinah. Pokopali so ga z državnimi častmi in mu te dni postavili ogromen spomenik v bližini Šibenika. Dvojna merila pri presojanju zločinov so s tem ulita v bron: tisti, ki so nekoč davno ukazali zločin, zagrešen »v imenu države«, veljajo za nizkotneže, pravično obsojene na dosmrtno ječo, ustaškega terorista in čisto navadnega morilca jugoslovanskega veleposlanika pa so ulili v bron in ga razglašajo za vzvišenega borca za »našo stvar«. Zaradi tega sta bila na slovesnosti ob odkritju spomenika pričakovano navzoča kar dva ministra sedanje vlade, neizogibni proustaški minister za kulturo in minister za branitelje; ta je Barešića razglasil za »enega največjih hrvaških domoljubov, katerega dejanje in žrtev moramo spoštovati«, zanj je bil ta zločinec »branitelj pred branitelji in simbol boja za svobodo«. S tem je tako imenovana nova Hrvaška demokratična skupnost pokazala, da razlikovanje med terorističnim dejanjem in »delovanjem v prid hrvaške države« velja samo za dvojico, obsojeno v Münchnu, ne pa tudi za morilca, Mira Barešića. Socialni demokrati se po stari navadi sploh niso oglasili in niso niti z besedico ugovarjali postavitvi spomenika razvpitemu zločincu.

Zato pa so se odzvali mladi šibeniški antifašisti, anonimna skupina, imenovana Antifa Šibenik, in med nočno akcijo roko bronastega morilca polili z rdečo barvo, kot bi bila okrvavljena. In ker se je z Barešićeve roke cedila »kri«, se je desničarska, nacionalistična Hrvaška dvignila na noge, takoj je bila ponujena nagrada za »kakršnokoli obvestilo o gnusnih zločincih, ki so poškodovali spomenik Barešiću in s tem razžalili ves hrvaški narod«, morilčevi sorodniki pa so sporočili: »To bomo rešili nemudoma, po hitrem postopku.«

Mlade aktiviste so zasuli z grožnjami s smrtjo, častilci bronastega morilca jim sporočajo, da bodo, »če se izve, kdo so, takoj dobili kroglo v glavo«. No, grožnjam navkljub so ti mladi medtem Ulico Mileta Budaka, ustaškega zločinca in pisca rasnih zakonov, preimenovali v Ulico Mileta Ludaka (‘norca’), s čimer sporočajo, da je ustaštvu, ki se bujno razrašča, treba reči ne. Tako se je torej pokazalo, da hrvaški antifašizem že dolgo ne živi več v institucijah sistema, ampak v nočnih akcijah skupine mladih. Sicer pa tudi njih imenujejo »banditi«, tako kot so ustaši nekoč davno imenovali naše očete. Antifašiste in partizane.