Pokozlane Trate

Vlado Miheljak

19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Dva leva

»Lastninske pravice občine, ki jo ima ta v Rogu, ne moremo enačiti z lastninsko pravico zasebnikov oziroma pravnih oseb in da imajo rogovci posest nad javnim dobrim, ki so ga napolnili z vsebino, kar bi morala sodna oblast zaščititi. … Skrajen primer tega popolnega nerazumevanja pravnega položaja rogovcev je popreproščena in zaletava pravna netočnost, da je ‘to enako, kot bi nekomu zasedli njegovo stanovanje’.«
— Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek je naredil pomembne razločke pri pojmovanju posesti in lastninske pravice

(6) Drug spomenik v lasti države, pokrajine ali občine (ki ni arheološka najdba ali arheološko najdbišče, op. a.), se sme izjemoma odtujiti le, če se s tem izboljšata njegova ohranitev in javna dostopnost ter zagotovi taka uporaba, ki je skladna z družbenim pomenom spomenika. (9) Sredstva, dosežena s prodajo dediščine ali spomenika v lasti države, pokrajine ali občine, se lahko namenijo le za ohranitev, vzdrževanje, oživljanje ali nakup dediščine ali spomenika.
— Iz zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)

Če v osemdesetih letih niste vedeli in slišali za Trate, potem ste bili ali prestari, ali premladi, ali pa ste svojo mladost preprosto preskočili. A če ste v osemdesetih letih brali Mladino, vam ni ušlo, da je bil nekje na zgornjem robu Slovenskih goric, ob meji z Avstrijo, v izrazito ruralnem okolju Mladinski in rock klub Trate, hiperaktivni center hiperurbane kulture. Klub, kot svojevrsten subkulturni spomenik, ki je bil lociran v prostoru ob krasni secesijski stavbi velikega mlina, ki so ga za potrebe nadaljnjega propadanja menda kupili neki ruski investitorji, so medtem dobesedno odstranili oz. porušili. Dogajanje je bilo v veliki meri povezano z najbolj znanim alter bendom med severovzhodnimi plemeni v tistem času – Centrom za dehumanizacijo oziroma njegovim spiritusom movensom Dušanom Hedlom. V kopici albumov ima eden od njih pomenljiv naslov Pokozlane Trate. CZD je kot kulturni fenomen svojega časa dobil leta 1987 prestižno alternativno nagrado – zlato ptico. Kulturni antropolog Rajko Muršič pa je fenomenu časa in prostora posvetil obsežno monografsko študijo Trate vaše in naše mladosti.

A kakorkoli. Mladinski klub, ki je gostil zgolj en prehodni utrinek neverjetno pestre zgodovine majhnega kraja, nekje bogu za hrbtom, je le ena identitetna točka. V identitetnem središču je grad, ki se prvič omenja v 12. stoletju in je imel različne lastnike in namembnosti. V povojnem času so ga najprej preuredili v »Dom onemoglih«, kasneje (1956) v oddelek »Doma za duševno defektne Hrastovec«. V okviru gibanja za deinstitucionalizacijo je zadnji direktor zavoda Vito Flaker s sodelavci uspešno vodil in 2004 zaključil proces zaprtja zavoda in preusmeritve varovancev v prijaznejše oblike oskrbe.

Po zaprtju umobolnice je grad, katerega infrastruktura je sicer v nadpovprečnem stanju, sameval, dokler se ni našla skupina lokalnih entuziastov, ki je konceptualno široko, domišljeno in čezmejno zastavila koncept Muzeja norosti, ki je v kratkem času dosegel izjemno uspešnost in odmevnost. Ne samo kulturnoantropološkega dojemanja fenomena norosti, ampak tudi umetniških refleksij. Prav v soboto po izidu Mladine bo v gradu vrhunski koncert francoske glasbene skupine Ensemble Leviathan, ki po napovedi organizatorjev (festival Seviq) »… v središče postavlja pesmi blaznosti – Mad Songs, bizarne glasbene oblike, ki se je pojavila kot odraz fascinacije takratnega londonskega prebivalstva nad ‘težavnim umom’ oziroma norci«.

A če civilnodružbena iniciativa ve, kaj hoče in kaj je treba, država spet odpove. Namreč, pravkar so hoteli skrbniki (Zavod Hrastovec) v imenu države izvesti dražbo za prodajo tega enkratnega spomenika in posledično ugasniti zasnovo muzeja. Na pritisk zainteresiranih se je (za zdaj) prodaja ustavila, a odprto ostaja, kako si prodajalci predstavljajo dražbo, na kateri je menda najbolj resni interesent neki premožni kralj petard in pirotehnike iz Avstrije; kako jo uskladiti z zakonom. Kot da želijo namesto muzeja norosti narediti spomenik. Spomenik lastni norosti.

Fenomen Trat je primerljiv s fenomeni samovolje, brezčutnega, poenostavljenega in ignorantskega razumevanja lastništva, posesti in javnega interesa pri številnih podobnih projektih reaktiviranja zanemarjenih in propadajočih infrastruktur. Denimo z Rogom. Dogajanje v Rogu je tako kot dogajanje v Tratah nastajanje. A ne v smislu nečesa, kar šele bo ali bi bilo, ampak nečesa, kar že je. Nastajanje kot dogajanje. Že dolgo je samoumevno, da je v mestnem središču Metelkova mesto z vso svojo pestrostjo. In če je po drugi strani Rog nekaj časa deloval bolj pritajeno, je v zadnjem času postalo jasno, da sta njegova dejavnost, njegovo poslanstvo več kot upravičena. Na primer, Rog z neposredno in konkretno aktivnostjo pri integraciji beguncev nadomešča neučinkovito in nemotivirano državo.

O.K. Mesto ima pravico poskrbeti, da sredi mesta ne zeva infrastrukturno degradirana luknja, in jo ima pravico (in dolžnost) vzdrževati in prenavljati, a ne more preprosto ignorirati ali ukiniti tekoče dejavnosti posestnikov.

Sploh pa je ob posegih države ali mesta in še zlasti zasebnih investitorjev vedno treba upoštevati možnost natega in spremembe zasnove, ki je v javnosti dobila zeleno luč. Tipičen primer je Novi Kolizej. Stara ruševina je bila res tako uničena, da jo je bilo treba nadomestiti. In na podlagi mednarodnega razpisa je potencialni investitor javnosti ponudil drzno in všečno zasnovo objekta, ki je vključeval razkošno koncertno-operno dvorano in kulturni center. A po dolgi pavzi, v kateri je v gradbeni jami zrasel lokalni pragozd, se je naenkrat investitor pojavil z novim skrpucalom, ki še najbolj spominja na arhitektonski slog »neoklasicističnih« reprezentančnih objektov v Bukarešti v času Ceauşescuja ali izgradnje centra Skopja po osamosvojitvi.

Če mesto, ki ima dovolj vzvodov, pristane na takšen nateg, si je zapravilo vsakršni kredit v iskanja kompromisov in rešitev v primerih, kot je Rog.