Jankovićev črni ponedeljek

Bernard Nežmah

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Pamflet

Naravne ujme so tolkle po državi: po Šentilju, Pesnici in Cirkinici je klestila toča, ki je sadovnjake, vinograde in njive spremenila v oskubljena polja strahov, pri Hrastniku je zemeljski plaz zasul železniško progo, v Mariboru je meteorna voda zalila kleti in ulice, spet drugod so poročali o rekordnih dvestoletnih vodah. Boginja Narava je muhasta: se bodisi maščuje za okoljsko uničenje ali pa le izkuša človekovo samopašnost. Stari Slovenci so zato molili in prosili svetnike, da naj jih obvarujejo toče, moderni pa lahko upajo na solidarnost. A po besedah nesrečnih štajerskih kmetov, ki jim je v hudi uri pokosilo celotno letino, kmetijskega ministra Dejana Židana ni videti ne od blizu ne od daleč.

Tokrat pa je ujma udarila tudi po prestolnici. Na črni ponedeljek 29. avgusta se je dogodil prometni kolaps, ki ga mesto praktično ne pomni. Potem ko je bil mestni duh prekinjen zaradi del na 51 gradbiščih, je dal župan Zoran Janković zapreti še Dunajsko cesto. Osrednja prometna žila je bila za avtomobile neprodušno zaprta, promet se je dobesedno ustavil, ljudje so v službe zamujali za uro in pol, podjetja so napol ohromela. Izredne razmere, katere sta na Štajerskem krojila toča in povodenj, je v Ljubljani ustvaril kar njen glavar. Po mestu sta se širila nejevolja in zgroženost, nacionalka je začela osrednja poročila o cestnem infarktu, v zraku je bilo vprašanje: kaj bo šele naslednji dan, za katerega so lokalne oblasti javljale, da se bo popolna zapora nadaljevala, v »Odmeve« so poklicali najvišjega mestnega predstavnika. Župan, ki drugače ne zamudi nobene otvoritve šolskega prizidka, da lahko nastavi obraz kameram, se je tokrat potuhnil in v ogenj poslal vodjo oddelka za promet. Pogovor je bil kot srečanje bitij z dveh planetov: voditeljica zgroženo zaskrbljena, gost pa je nedolžno razpredal, kako se ceste obnavlja pač poleti. Noč je potem prinesla preobrat: cesta je bila čudežno asfaltirana in spet odprta za promet že naslednji dan.

A zdaj se pojavi presenečenje: Zoran Janković, ki se je na dan infarkta udrl v zemljo, je priredil tiskovko, kjer je trosil cinizme, kako bodo ceste obnavljali do prvega snega, in odgovornost za razpad sistema prevalil kar na množico šoferjev, ki so se prepeljali kar sami v avtu; tako kot to počno že leta in desetletja!??

Ob prizorih, ko so potniki sedeli poldrugo uro v avtobusu, da so se prepeljali za par kilometrov, se človek sicer le čudi, zakaj se niso odločili za hojo. Legendarni Jože Plečnik je imel navado, da se je ob nedeljah zmenil s kakim prijateljem in sta jo peš mahnila na kosilo iz Mirja do Šentvida in nazaj. Dvakrat po dve urici sprehoda in kramljanja je imel za nekaj samoumevnega. Sodobni čas kajpak zaničuje mestno pešačenje, zato bi od mestnih veljakov pričakovali kakšen zgled. Župan Janković bi namesto ciničnega post festum teatra lahko vnaprej sklical tiskovno konferenco, na kateri bi meščanom predočil črni ponedeljek, zraven pa napovedal, kako bo dal sam prvi zgled in jo od doma peš zakoračil na magistrat.

Potem je prišel torek, Dunajska je bila spet odprta za dvosmerni promet, del medijev je že pozabil na prometni horror in župana spet koval v nebo, saj da je držal besedo in umaknil zapore. Še hujše presenečenje je doživel bralec »Dela«. Njegov lastnik je Stojan Petrič, ki se v šrotovski maniri hvali, da ima 70 milijonov, s katerimi lahko kupi poljubno podjetje. Kako je torej ukrojil nekoč osrednji slovenski dnevnik? Verjeli ali ne - na naslovnici najdete šolarki, ki v knjigarni izbirata šolske knjige, v celem časopisu pa ne najdete ne slike ne besede o prometni ujmi, ki je ohromila prestolnico! Iz stavbe »Dela« so se skozi okno videle neprekinjene kolone pred Masarykovo, novinarji bi lahko napisali poročila kar izpred pisalne mize. A časnik največjega dogodka ni uspel opaziti.

Povsem drugače je ravnal »Dnevnik«: fatalnemu udarcu po mestnem ritmu je posvetil prve tri strani. Na njih so kraljevale impozantne fotografije, novinar Andraž Rožman pa je napisal izjemno reportažo. V avtu se je cijazil v kolonah, opazoval soudeležence, gledal na uro in kilometrski števec, pardon - na metrski! Za razdaljo 900 metrov je porabil dobro uro!!!!!!!!

Fascinantna slika norosti mestnih oblasti, katerih prva funkcija je sicer skrb, da se življenje v mestu odvija čim bolj neboleče in predvidljivo za meščane.

A prometni infarkt sega globlje, je simptom vladavine Zorana Jankovića. Ta v zlomu ni uvidel lastne napake, temveč je usmeril jezo na novinarje in meščane, ki ne razumejo, da mora svoje projekte nadaljevati. Prišli smo v stadij, ko je prva postava mesta uresničevanje županovih idej in ne dobrobit prebivalstva. Pred časom je iz množičnega mestnega prometa izbrisal del Slovenske, kot da bi se igral z lego kockami.

Seveda, še beseda: ali bi se črni ponedeljek lahko iztekel drugače? Popolnoma zapreti najbolj prometno cestno žilo v mestu??? Poglejmo na avtoceste, ki jih že leta vneto prenavljajo. Kako ravna tam DARS? Ali zapre na primer celotno avtocesto na Primorsko? Nikakor, vpeljal je racionalni princip, po katerem izvaja gradnjo tako, da hkrati prenavlja le po eno vozišče in promet zgosti na drugi polovici. Skratka, na dlani je idealni recept, ki mu je veljalo le slediti.

Toda župan Janković se obnaša kot mali bog, ki sledi le svojim načrtom in se požvižga na javno dobro.

Črni ponedeljek je navkljub vsemu prinesel obrat. Eksperiment je še isti dan končal, tokrat so namreč dnevne televizije odigrale vlogo medijskega čuvaja, saj so namesto običajnih hvalospevov župana kazale stvarnost v njeni najbolj šokantni obliki.