Trije udarci po državljanih

Bernard Nežmah

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Pamflet

Prvi šolski dan je poleg veselega živžava prinesel še vrsto bridkih zgodb. Vlada Mira Cerarja ml. je dala zapreti podružnično šolo v Osilnici. Enaka usoda je doletela šolo v Šmarjah pri Ajdovščini, ki je po 124 letih zaprla šolska vrata. Zaprli so tudi šole v Novakih, Završah in Javorjah. Lani se je isto dogodilo šoli v Melincah, na Ravnah pri Šoštanju, v zadnjih dvajsetih letih so zaprli 60 šol. Mali kraji, katerih imena običajno niti ne poznamo, so izgubili najbolj vitalno institucijo. Premier seveda toči solze, saj bi on šole obdržal pri življenju, a kaj ko zakon določa, da ko število učencev pade pod normo … A takoj ko bo spet dovolj šolarjev, bodo šolo kajpak spet odprli.

Kaj pomeni zaprtje vaške šole, če odmislimo tečno življenje za otročad, ki jo z avtobusi vozijo po več deset kilometrov daleč in je opeharjena za igrivo pešpot? V letošnji prvi številki revije »Andragoška spoznanja« sta dva eksperta dr. Janko Muršak in dr. Jasna Mažgon prav na to temo objavila članek »Osnovna šola kot središče kulturnega in socialnega življenja v lokalni skupnosti«, v katerem sta prikazala rezultat raziskave, po kateri ima zapiranje podružničnih šol negativne socialno-kulturne in demografske posledice. Preprosto povedano: z vsakim zaprtjem vaškega hrama učenosti izgubi mali kraj pomemben smisel skupnostnega bivanja.

Umiranje kraja, izseljevanje, brezperspektivnost počasi radira z zemljevida države zaselke, v katere se živa duša z otroki ne bo več na novo preselila. In tudi domačini ne bodo imeli možnosti, da se zaposlijo v domačem kraju kot vaški učitelji.

Vlada, ki financira »Andragoška spoznanja«, pa očitno rezultatov znanstvenih raziskav sploh ne prebira. Toda od prvega moža administracije bi pričakovali več, najmanj nekaj njegovega prislovičnega premisleka. Pred časom je na srečanju EU pripovedoval, kako je treba tudi neposredno finančno pomagati državam, iz katerih prihajajo množice beguncev. Kaj pa Slovenija? Ali ni naloga vlade, da se povpraša, zakaj je ljudi v manjših zaselkih vse manj in manj in posledično tudi šolajočih se otrok? Ali ne vznikne prav tu pojem solidarnosti, ki dobrohotno odšteje kakšen belič več za lokalno šolo in primakne kakšno spodbudo za periferna območja, da postanejo bolj bivanjsko privlačna?

Danes gre dnevni hvalospev velikim mestom. Toda poglejmo le dobitnike medalj na zadnji olimpijadi: judoistka Ana Velenšek je iz Šmartna v Rožni dolini pri Celju, njena soborka Tina Trstenjak iz Celja, jadralec Vasilij Žbogar iz Izole, kajakaš Peter Kauzer iz Hrastnika. K njim velja pristaviti še prvo športno zvezdo Petra Prevca, ki je iz Dolenje vasi pri Železnikih.

Pomenljivi podatki - olimpijski junaki prihajajo iz periferije, ne pa iz prestolnice Ljubljane. Življenjski ritem malih krajev je evidentno odlično izhodišče za delavnost in zagnanost, ki krasijo športnike.

A aktualna vlada pač ne premore državniške vizije. Vendar ne le na tem področju. Pred meseci so Cerarjevi pripravili predlog nove uredbe o stanju tal. V času gospodarske rasti, ki je tako velika, da si je državni aparat lepo popravil plače, so spisali okoljske regule, ki dovoljujejo multinacionalkam in drugim lastnikom industrije bistveno povečanje uničevanja okolja. Protestirala je najbolj agilna civilna iniciativa Eko-Krog iz Trbovelj, medtem ko je Alpe-Adria-Green celo radikalno zahtevala, da vlada umakne osnutek uredbe.

Količina po novem dovoljenega kadmija v zemlji bi se lahko povečala za enkrat; kadmija, ki je ena najbolj strupenih rakotvornih snovi v telesu. Še bolj tolerantna do industrijskega onesnaževanja pa je uredba, ki predpisuje mejne vrednosti nevarnih elementov na področjih industrijskih objektov. Količino živega srebra povečuje za 9.900 odstotkov, kadmija za 5.900 in svinca za več kot 2.000 odstotkov!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

S takšno politiko se bo v državo kmalu preselila okolju najbolj nevarna industrija in Slovenija bo dobila status evropskega Bangladeša. V političnem jeziku bi temu rekli – nacionalna veleizdaja!!!

A odgovornost ne leži le v vladni palači, osrednji mediji te teme ne torpedirajo permanentno na naslovnicah, ključni dogodek je zdaj: ali bo gospod Aleksander Čeferin postal novi šef UEFA? Sicer lepo, a veliko bolj fatalno vprašanje je okoljska devastacija države, ki ne zadeva le sedanjosti, ampak tudi prihodnost življenja vnukov in pravnukov.

Poleg demografskega in okoljskega pa so Cerarjevi pripravili še finančni udarec za prebivalstvo. Pred časom so se odločili ukiniti KDD, Klirinško depotno družbo. Na videz nepomemben birokratski akt, ki predvideva, da bodo morali lastniki delnic te prenesti na trgovalne račune pri borznoposredniških hišah. Namesto pri eni instituciji bodo odslej ti papirji hranjeni pri drugi. A v resnici vratolomni poseg. Državljani bodo za novi račun plačevali borznim posrednikom po slabih 30 evrov letno. Drobna številka, ki se zdi zanemarljiva. Toda, če vzamemo daljše obdobje 20 let in zneske seštejemo, pridemo do vsote 600 evrov.

Če državljani po privatizaciji niso za hranjenje certifikatskih delnic prvih 25 let plačali nič, bodo za enako obdobje v prihodnosti plačali za teden lepih počitnic. Ko bi vam nekdo ukradel 600 evrov, bi završalo – to je rop! Zdaj pa je to storila vlada z zakonom, ki to vsoto prestavlja iz žepov državljanov v borznoposredniške hiše.

In vprašanje cene storitev? Če ti posredniki računajo pri delniških transakcijah, je to pač razumljivo, da pa računajo zgolj za dejstvo, da imajo v svojem računalniškem sistemu zabeležen podatek o količini vrednostnih papirjev!?????

In praktična posledica? Lastnina malih delničarjev bo po zakonu iz leta v leto samodejno prehajala v roke borznikov.