Smrtno resni šaljivci iz SDS

Vlado Miheljak

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Dva leva

»Več kot sto tisoč volivcev SDS se namreč zaradi politično motiviranega in ugotovljeno nezakonitega kazenskega postopka zoper predsednika SDS volitev ni udeležilo, saj niso želeli glasovati na volitvah, ki so jih ocenili za nelegitimne. (...)
Zaradi protipravnega ravnanja je bila SDS v teh letih oškodovana za 886.257,37 evrov, za kolikor stranka tudi toži Republiko Slovenijo. V SDS javno predlagamo državnemu pravobranilstvu, da odškodnino izterja od Branke Zobec Hrastar, Andreja Ferlinca, Branka Masleše, Barbare Klajnšek in ostalih sodnic in sodnikov ter tožilcev, ki so krivo tožili in sodili v zadevi.«
— SDS je svojo tožbo proti državi utemeljila na evidentnih knjigovodskih izkazih (vir: spletna stran SDS)

»Kaj si mislim o tožbi SDS proti državi? Ker so v modi plagiati, bom ‘ukradel’ besede iz ust enega od predstavnikov Janši konkurenčne stranke NSi (uporabljene v drugi zvezi): Ne bom se zakrohotal – se bom samo nasmehnil.«
— Matevž Krivic (Delo, 7. 9. 2016)

»Na Vrhovnem sodišču tožbe ne komentirajo, s tožilstva pa sporočajo: Novica je tako absurdna, da si ne zasluži nobene niti najmanjše reakcije državnega tožilstva. Gre le za nov poskus ustrahovanja pravosodja.«
— (Dnevnik TVS, 6. 9. 2016)

Zadnjo domislico Janševe SDS, da bo tožila državo zaradi slabega izida na volitvah, večina komentatorjev ocenjuje kot šalo, kot slabo, kot absurdno šalo. Šala? Že mogoče, da je šala. A z njo mislijo smrtno resno. In tu je problem. Ne problem države, ne problem davkoplačevalskega denarja, ki ga seveda ne morejo in ne bodo dobili, ampak problem same mentalne kondicije in urejenosti stranke in njenega voditelja. Ni treba posebej dokazovati, da ni verjetno, da bi se napovedane tožbe mimo gospodarja spontano domislil kakšen preveč razposajen, norčav ali knjigovodsko očaran strankin aparatčik. Te svobode v SDS ni. Ves domet genialnosti stranke ustreza dometu JJ in ves domet norosti tudi. In tu gre evidentno za politično norost. Kot se zdi, je SDS v nekakšni terminalni fazi. Kar ne pomeni, da bo kar čez noč odmrla, ampak da bo z manjšimi vzponi in ponovnimi padci počasi, a zanesljivo lezla na smetišče slovenske politične zgodovine. V SDS, v nasprotju s precej pogostim prepričanjem komentatorjev, ni zares dogajanja, refleksije, ki bi skušala prekiniti vse bolj deliriantno in suicidalno ritualno prakso. Izstopi, ki so se v zadnjem času zgodili – v resnici jih sploh ni tako veliko, kot se v medijih skuša prikazati –, niso izstopi iz protesta proti norosti, ampak zgolj proti neustreznemu lastnemu položaju kritikov v stranki. Denimo, Čuš, ki je glasno odstopil, ni oporekal strankine dejavnosti na ključnih vsebinskih pozicijah in iracionalnih, nekorektnih, nestrpnih metod. Kako tudi bi, saj je po vrednotah in po dejavnosti pozicioniran desno od dominantne (tj. Janševe) linije SDS. Zato je bilo toliko bolj nelogično, pravzaprav politično in moralno perverzno, da je Združena levica s Čušem združila moči v interpelaciji zoper ministra Gašperšiča. Ne zaradi vsebine interpelacije, ampak zaradi nespodobne ad hoc koalicije, ki reducira politični boj na hiperpragmatično usmerjenost k doseganju ciljev. S tem dejanjem se je žal tudi ZL vpisala v klub osamosvojenega in odtujenega političnega razreda, ki meni, da je za doseganje (političnih) ciljev vse možno in vse dopustno.

Prav primer Čuš najlepše demonstrira, da odpadniki po izstopu iz SDS niso postali nič drugačni, da ne gre za vsebinsko opozicijo – le s svojo pozicijo v stranki niso bili zadovoljni. Sicer pa vlada vsej nelagodnosti navkljub v SDS miselna enotnost. SDS ima kompaktno jedro, ki ni majhno, a izgublja manevrski prostor za politično akcijo; za uspešno nagovarjanje onkraj prepričanih volivcev. Kar je neizogibno za uspeh na volitvah. SDS kljub temu, da je najglasnejši kritik volilnih anket in volilnih projekcij, v resnici najbolj verjame njihovim (napačno interpretiranim) rezultatom. Ne nazadnje se pri natančnem knjigovodskem izkazu izpada volivcev in prihodka, na katerem sloni tožba proti državi, sklicuje neposredno na javnomnenjsko raziskovanje.

Ključni problem SDS je, da postaja vse bolj stranka z zgolj eno programsko točko – Janezom Janšo. Ne gre le za to, da je za večino volivcev to vendarle preveč »zahtevna poenostavitev«, ampak za to, da se z njim, z njegovo politično norostjo, kljub morebitnim simpatijam ne morejo in predvsem ne želijo v celoti poistovetiti. Politiki nasploh, Janša in SDS pa še zlasti, imajo iluzorno predstavo o interesu ljudi za politiko. Ljudje se za politiko zanimajo, a v omejenem obsegu in z (zelo) omejeno pripravljenostjo za akcijo. Odstopanja (v smeri večjega angažmaja) so kratkotrajno možna le v posebnih zgodovinskih oz. političnih trenutkih. Ena taka izjemna, a časovno limitirana situacija so bile ljudske vstaje. No, ljudje takrat niso šli množično na ulice in trge zaradi podpore Janši, ampak zaradi protesta proti njegovi politični praksi. Zato je zgrešeno pričakovanje, da se bodo ljudje, tudi tisti, ki verjamejo v zaroto, ki verjamejo v krivosodje in krivice, ki se domnevno godijo JJ, ves čas ukvarjali zgolj z usodo enega človeka.

Z intenziviranjem strankine obsedenosti z likom JJ se dogajata dva nasprotibežna si procesa. Kompaktno jedro postaja vse bolj radikalno pripadno in istovetno, hkrati pa se modalno volilno telo, ki bi načelno lahko volilo tudi SDS, od stranke vse bolj oddaljuje.

To je morda priložnost za ostale stranke desnice, predvsem NSi. A priložnost le, če se bodo od SDS in njihovih fiksacij radikalno oddaljili. Politični levici stiska desnice seveda ne škodi. A v resnici tudi koristi ne. Izid volitev bo odvisen od tega, kaj bo ponudila in s kom nagovarjala levo volilno telo.