O čem sanjajo udbaši?

Vlado Miheljak

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Dva leva

»Že od nekdaj me privlačijo znanstvenofantastični filmi z močnimi vizualijami, ki nas vodijo v edinstvene vzporedne svetove, in prvi Iztrebljevalec je daleč najboljši od vseh.«
— Denis Villenueve, režiser nadaljevanja Scottovega kultnega filma Blade Runner

»Danilo Türk v uradnem življenjepisu ni navedel, da je predaval na Visoki šoli za notranje zadeve. Verjetno se tega sramuje. Šolo je ustanovil republiški sekretariat za notranje zadeve, pobudniki so bili udbaši, veliko je bilo udbaških predavateljev in veliko udbovcev je tam študiralo ...«
— Ugledni zgodovinar in raziskovalec Igor Omerza je našel kronski dokaz, da je bil dr. Danilo Türk sodelavec Udbe

»Gospod Omerza se moti tudi, ko opisuje Visoko šolo za notranje zadeve kot ‘udbovsko šolo’. Visoka šola za notranje zadeve je bila ustanovljena z namenom dvigniti izobrazbeno raven uslužbencem notranjih zadev, pretežno miličnikom, ki so že imeli za seboj več let delovne prakse, večinoma na ravni komandirjev postaj milice. Dobro je, da policisti slišijo predavanja o takih temah, kot so npr. človekove pravice.«
— Dr. Danilo Türk dvomi, da so predavanja o človekovih pravicah utrjevala moč udbovskega imperija

Najnovejša Omerzova odkritja ali »odkritja« mreže sodelavcev Udbe (poleg Türka, zaradi katerega je najverjetneje seznam nastal) niso ne prva ne zadnja, ki v poletnih sopari polnijo medijski prostor. Ena prvih takih bombic je bila v začetku devetdesetih let. Takrat so lansirali kar razkošen, a skrbno izbran seznam domnevnih sodelavcev iz vrst novinarjev, iz česar se je dalo rekonstruirati, iz katere kovačnice prihajajo seznami. Med novinarji je zavladalo nelagodje in delno celo panika. Takrat sem jih rahlo cinično miril: »Brez panike. Če že ne veste za leta nazaj, kaj ste počeli, zagotovo veste, česa neetičnega in nedostojnega niste počeli.« No, spisovanje, anonimno ali podpisano, je doživelo popoln suspenz s knjigo še enega uglednega zgodovinarja in raziskovalca, Romana Leljaka. Leljak je naredil temeljit seznam, na katerem so se znašli tudi pošteni špiclji; torej tisti, ki spadajo v kaplarjev zaupni krog, zaradi česar je nastal simpatični prepir med Leljakom in poglavarjem desnice.

Ampak Leljak je zgolj folklorna epizoda v raziskovanju fantomskih arhivov. Morda bi bilo koristneje, če bi se bolj kot z arhivi drugih in »zgodovinopisjem« ukvarjal z lastno kredibilnostjo. Bolj nejasen je motiv »raziskovalne« sle pri Igorju Omerzi. Kaj ga žene? Najin skupni znanec pravi, da pač nima kaj pametnejšega početi. Morda je to del resnice, a ne pojasni vložene presežne strasti. Pravica? Resnica? Recimo. A potem bi moral biti dosleden. Ekvidistanten in ekvivalenten, kar pa še zdaleč ni. Sicer me tovrstni zgodovinski novorek ne fascinira kaj dosti, a v ponedeljek sem slučajno ujel večerno informativno oddajo na komercialni televiziji, ki je sicer ne gledam, in pogovor novinarja Slaka z Omerzo. Konkretna imena, bombastična namigovanja. A zgolj namigovanja. Ker nisem razumel in sem mislil, da sem kaj preslišal, sem si ta del oddaje zavrtel še enkrat. In še enkrat. In ostalo je pri istem. Uvod in kasnejši pogovor z Igorjem Omerzo, »poznavalcem tistega obdobja«, kot so ga napovedali, sta splet namigovanj na podlagi invalidnih dokazov. Namreč, obstajali naj bi (recimo da avtentični) dokumenti o korespondenci med šefi in operativci Udbe o tem, da je bil Türk redni obiskovalec Ameriškega informativnega centra in da bi bilo koristno za potrebe nadzora te institucije z njim navezati stike. In tu se je zgodba ustavila kot avto brez bencina, kot električna lokomotiva brez elektrike. Na novinarjevo vprašanje, ali lahko trditev dokaže, je izpeljal logični salto mortale: dokaz naj bi bil ta, da je v nekem obdobju predaval na visoki šoli za notranje zadeve, katere pobudniki naj bi bili udbaši. Slednje je seveda čisti nesmisel. A tudi če bi bilo res, to še vedno ni dokaz, da je bil sodelavec Udbe in da je sodeloval z Udbo pri navedeni akciji. No, na isti način je Omerza popolnoma brez dokazov obremenil še cel kup javnih osebnosti. Glede na težave z logičnim sklepanjem, s preverjanjem hipotez, z mešanjem vlog v raziskovalnem procesu (kdo mora kaj dokazovati, ali tisti, ki postavi hipotezo, ali tisti, ki je obtožen) bi bilo vendarle koristneje, da bi ostal pri goli in oblečeni Melaniji in si pridobil sloves slovenskega publicističnega Goye.

Tako pa vse bolj spominja na karikaturo Harrisona Forda iz kultnega znanstvenofantastičnega filma Blade Runner, ki ga je Ridley Scott posnel po romanu Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? Philipa Kindreda Dicka. Pravzaprav še bolj na ostarelega Harrisona Forda iz drugega dela, ki ga prav zdaj snema kanadsko-francoski režiser Denis Villenueve na predlog samega Scotta, ker da bo znal nadgraditi znanstveno fantastiko z elementi filma noire. Skratka, iskanje udbovcev povsod in za vsako ceno praviloma brez resnih dokazov spominja na lov na pobegle replikante, klone človeške vrste, ki po roku uporabe postanejo nevarni, ker se nalezejo človeških lastnosti (čustev, nestabilnosti, nepredvidljivosti).

Nikakor ne želim za nikogar dati roko v ogenj, ker ne maram opeklin, niti nočem nikogar a priori braniti, ker nisem advokat, a početje, pri kakršnem sodeluje tudi Omerza, je brezciljno destruktivno; državo spreminja v karikaturo. No, največje karikature so karikaturisti sami.