Dilema matere Tereze

N'toko

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Žive meje

Prebivalce Kalkute so ob nedavni kanonizaciji matere Tereze zagotovo spreletavali mešani občutki. Mnogi so jo poznali kot tisti medijski lik, zaradi katerega k njim namesto turistov z Zahoda še vedno prihajajo predvsem prostovoljci – pojav, ki ga nikakor ne morejo razumeti. Kalkuta se namreč obiskovalcu že na prvi pogled pokaže kot cvetoča sodobna metropola, eno varnejših in čistejših mest v Indiji. Je dom bengalske renesanse, protikolonialnega boja, nobelovca Tagoreja, hindujskega reformatorja Vivekanande ... zakaj, za vraga, bi moderni mladi zahodnjaki želeli prav tu v samostanu negovati umirajoče brezdomce? Zakaj tega ne počnejo v New Yorku ali Londonu? V 14-milijonski metropoli zagotovo ne manjka revščine in bolezni, vseeno pa sem v Kalkuti vsakič zaman iskal tisto podobo velikega sluma, ki jo je na zahod prinesla mati Tereza. Njen šarm se je očitno precej bolje prijel v zahodnih medijih, kot se je na ulicah Kalkute, kjer vpliv njene organizacije ostaja vprašljiv.

Privlačnost nesebičnega misijonarskega žrtvovanja, kakršno je popularizirala mati Tereza, je tako velika, da vsaka kritika takšnega delovanja zveni blasfemično. Očitno si resnično želimo verjeti, da lahko dobrota posameznika premaga revščino, tudi kadar v resnici počne nasprotno (in treba je biti iskren, Terezina propaganda proti načrtovanju družin je povzročila več revščine, kot so je odpravile njene improvizirane ulične ordinacije). Pokojni publicist Christopher Hitchens je v svojem opisu misijonarke nekoč pikro ocenil, da zahodnjaki v njej vidijo »mešanico misijonarja med pogani, kolonialne postojanke in ikone viktorijanske kulture Florence Nightingale«. Mati Tereza da pooseblja kolonialne fantazije o »bremenu belega človeka«, ki se mora odpraviti med neuka divjaška ljudstva in jih rešiti pred lastno bedo. Pri tem je izključeno, da bi kdorkoli iz tretjega sveta smel storiti kaj zase, kaj šele sam upravljati državo. Naši vzgibi za dobrodelnost so seveda lahko iskreni, kar pa ne pomeni, da ta ne more biti hkrati tudi orodje za vzpostavljanje moči.

A v današnjih časih se zdi, da se podoba belega misijonarja, ki strumno deli pomoč med množico shiranih temnih teles, ne prodaja le med desno in katoliško usmerjeno publiko, ki se ji kolca po dobrih starih časih zahodne dominacije. Če imajo desničarji svoje dokumentarce o Pedru Opeki, smo levičarji lahko podobne sentimente podoživeli skozi herojsko prikazovanje nesebičnih prostovoljcev, ki pomagajo beguncem v Evropi. Ponovno smo v medijih našli iste podobe, kot bi bili v Kalkuti ali na Madagaskarju: nesebični beli garač, ki ljubeče služi nebogljeni raji nesrečnežev (tudi kadar tega sploh nočejo). Krščanska ideja odrešujočega samožrtvovanja je nekaj, kar celo levičarski aktivisti hočeš nočeš nosimo v sebi – včasih dobim občutek, da bolj kot taktike za spremembo sistema iščemo neko »čisto dušo«, »človeka z velikim Č-jem«, pravega borca, ki bo kot mati Tereza neomadeževan s politiko ali denarjem.

Dobrodelnost je le nujno zlo, ki ne sme nadomestiti precej težje in kompleksnejše naloge: političnega organiziranja proti izkoriščanju.

Ponovno, z željo pomagati revnim ni nič narobe, problem pa je v tem, da medijski kult okoli nesebičnih dobrotnikov poenostavlja problem revščine in ga depolitizira. Preveliko poudarjanje pomena posameznikove dobrodelnosti namreč spreminja kompleksne družbene probleme v individualne moralne odločitve ter ustvarja iluzijo, da je revščina nekaj, kar lahko premagamo z »ljubeznijo«, karkoli že to pomeni. Če bi na svetu obstajalo dovolj nesebičnih ljudi, bi s čisto močjo empatije dvignili reveže iz njihove bede. Nobenega političnega vzvoda za boj proti revščini torej nimamo več, nobene sistemske rešitve, vse, kar imamo, je individualno usmiljenje – kovanec, ki ga vržeš klošarju, konzervo, ki jo pustiš na Rdečem križu, ali volontersko delo, ki ga opraviš med revnimi otroci na Debelem Rtiču. V prvi vrsti gre seveda za kupovanje občutka, da nekaj počnemo v zvezi z revščino v dobi, ko smo z njenim obstojem popolnoma sprijaznjeni. Mati Tereza se tukaj v mišljenju ne razhaja dosti od neoliberalnih apologetov revščine, s katerimi je rada pozirala: »I think it is very beautiful for the poor to accept their lot, to share it with the passion of Christ. I think the world is being much helped by the suffering of the poor people.«

Reakcija levice na vse to bi torej morala biti jasna – humanitarizem je treba popolnoma in brezpogojno zavreči! Toda kaj to v praksi sploh pomeni? Bi morali postati podobni ljudem, ki samozavestno trdijo, da je dajanje beračem škodljivo, ker jih s tem samo spodbujamo? Bi morali postati kot desničarski teoretiki zarote, ki zavračajo sprejemanje beguncev, češ da so slike mrtvih otrok na obalah le medijska prevara, s katero želi Soroš destabilizirati Evropo? Bi morali zahtevati, da otroci s posebnimi potrebami ne hodijo na morje, dokler država ne najde sistemske rešitve? Hitro ugotovimo, da v vsakdanjem življenju racionalni argumenti proti dobrodelnosti niso le v nasprotju z našimi naravnimi instinkti solidarnosti, ampak da pogosto sploh niso racionalni. Živimo v svetu vse radikalnejše neenakosti, ki od nas hočeš nočeš terja tudi humanitarne posege – mnogi ljudje bodo na razmere odgovarjali z nesebično pomočjo, in prav je tako. Morda je celo nevarno kritizirati humanitarne vzgibe v času, ko na drugi strani humanitarizma nimamo na voljo drugega kot totalni družbeni darvinizem.

Dobro pa se je zavedati, da pri tej humanitarnosti ni ničesar zveličavnega. Z njo ne odpravljamo revščine in ne sme postati cilj sam na sebi, kot je bila za mater Terezo. Ne sme nas napolniti z veseljem in ljubeznijo, kvečjemu z jezo in sovraštvom. Množice revnih ne smejo postati nebogljeni prejemniki našega usmiljenja in prostovoljci ne smejo postati svetniki. Dobrodelnost je le nujno zlo, ki ne sme nadomestiti precej težje in kompleksnejše naloge: političnega organiziranja proti izkoriščanju.