N'toko

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Žive meje

Dilema matere Tereze

Prebivalce Kalkute so ob nedavni kanonizaciji matere Tereze zagotovo spreletavali mešani občutki. Mnogi so jo poznali kot tisti medijski lik, zaradi katerega k njim namesto turistov z Zahoda še vedno prihajajo predvsem prostovoljci – pojav, ki ga nikakor ne morejo razumeti. Kalkuta se namreč obiskovalcu že na prvi pogled pokaže kot cvetoča sodobna metropola, eno varnejših in čistejših mest v Indiji. Je dom bengalske renesanse, protikolonialnega boja, nobelovca Tagoreja, hindujskega reformatorja Vivekanande ... zakaj, za vraga, bi moderni mladi zahodnjaki želeli prav tu v samostanu negovati umirajoče brezdomce? Zakaj tega ne počnejo v New Yorku ali Londonu? V 14-milijonski metropoli zagotovo ne manjka revščine in bolezni, vseeno pa sem v Kalkuti vsakič zaman iskal tisto podobo velikega sluma, ki jo je na zahod prinesla mati Tereza. Njen šarm se je očitno precej bolje prijel v zahodnih medijih, kot se je na ulicah Kalkute, kjer vpliv njene organizacije ostaja vprašljiv.

dr. Bogomir Kovač

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Davčni ogrizek

Primer izogibanja plačila davkov družbe Apple na Irskem, udarni sklep komisarke Verstagnove in čudaške reakcije vpletenih v teh dneh burijo politične duhove in dvigujejo ekonomski prah. Apple mora plačati 13 milijard in pripadajoče obresti irski vladi, ki to poplačilo zavrača, vodstvo korporacije pa trdi, da je poslovala zakonito in skladno z dogovori. »Primer Apple« razkriva Ahilovo peto sodobnega kapitalizma. Globalni biznis je postal neulovljiv za davčne mreže držav, korporacije so vse bogatejše, socialne države vse revnejše in bolj zadolžene, neenakost postaja nevzdržna. Ekonomska svoboda korporativnega sveta je hkrati politični zaton socialne države in državljanov kot zvestih davkoplačevalcev. Vse skupaj spominja na Ionescov teater absurda.

Janko Lorenci

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Kolumna

Partija boljša?

Kadriranje je strašno pomembna stvar. Brez dobrih kadrov ni mogoče dobro voditi niti gostilne ali pekarne, kaj šele državo. To zahtevno nalogo opravlja politika. Ta kadrira tako, da se postavlja vprašanje: je partija kadrirala boljše kot današnje stranke? Deloma gotovo, o tem govorijo njeni nemajhni razvojni uspehi in številna imena sposobnih ljudi, ki so delovali v njej ali na drugih področjih, a vedno z njenim blagoslovom. Res pa se o njenih kadrovskih slabostih ni smelo javno govoriti skoraj do bridkega konca socializma.

Vlado Miheljak

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Dva leva

Smrtno resni šaljivci iz SDS

Zadnjo domislico Janševe SDS, da bo tožila državo zaradi slabega izida na volitvah, večina komentatorjev ocenjuje kot šalo, kot slabo, kot absurdno šalo. Šala? Že mogoče, da je šala. A z njo mislijo smrtno resno. In tu je problem. Ne problem države, ne problem davkoplačevalskega denarja, ki ga seveda ne morejo in ne bodo dobili, ampak problem same mentalne kondicije in urejenosti stranke in njenega voditelja. Ni treba posebej dokazovati, da ni verjetno, da bi se napovedane tožbe mimo gospodarja spontano domislil kakšen preveč razposajen, norčav ali knjigovodsko očaran strankin aparatčik. Te svobode v SDS ni. Ves domet genialnosti stranke ustreza dometu JJ in ves domet norosti tudi. In tu gre evidentno za politično norost. Kot se zdi, je SDS v nekakšni terminalni fazi. Kar ne pomeni, da bo kar čez noč odmrla, ampak da bo z manjšimi vzponi in ponovnimi padci počasi, a zanesljivo lezla na smetišče slovenske politične zgodovine. V SDS, v nasprotju s precej pogostim prepričanjem komentatorjev, ni zares dogajanja, refleksije, ki bi skušala prekiniti vse bolj deliriantno in suicidalno ritualno prakso. Izstopi, ki so se v zadnjem času zgodili – v resnici jih sploh ni tako veliko, kot se v medijih skuša prikazati –, niso izstopi iz protesta proti norosti, ampak zgolj proti neustreznemu lastnemu položaju kritikov v stranki. Denimo, Čuš, ki je glasno odstopil, ni oporekal strankine dejavnosti na ključnih vsebinskih pozicijah in iracionalnih, nekorektnih, nestrpnih metod. Kako tudi bi, saj je po vrednotah in po dejavnosti pozicioniran desno od dominantne (tj. Janševe) linije SDS. Zato je bilo toliko bolj nelogično, pravzaprav politično in moralno perverzno, da je Združena levica s Čušem združila moči v interpelaciji zoper ministra Gašperšiča. Ne zaradi vsebine interpelacije, ampak zaradi nespodobne ad hoc koalicije, ki reducira politični boj na hiperpragmatično usmerjenost k doseganju ciljev. S tem dejanjem se je žal tudi ZL vpisala v klub osamosvojenega in odtujenega političnega razreda, ki meni, da je za doseganje (političnih) ciljev vse možno in vse dopustno.

Bernard Nežmah

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Pamflet

Trije udarci po državljanih

Prvi šolski dan je poleg veselega živžava prinesel še vrsto bridkih zgodb. Vlada Mira Cerarja ml. je dala zapreti podružnično šolo v Osilnici. Enaka usoda je doletela šolo v Šmarjah pri Ajdovščini, ki je po 124 letih zaprla šolska vrata. Zaprli so tudi šole v Novakih, Završah in Javorjah. Lani se je isto dogodilo šoli v Melincah, na Ravnah pri Šoštanju, v zadnjih dvajsetih letih so zaprli 60 šol. Mali kraji, katerih imena običajno niti ne poznamo, so izgubili najbolj vitalno institucijo. Premier seveda toči solze, saj bi on šole obdržal pri življenju, a kaj ko zakon določa, da ko število učencev pade pod normo … A takoj ko bo spet dovolj šolarjev, bodo šolo kajpak spet odprli.

Grega Repovž

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Brez mandata za strah

Po poročanju nevladnih organizacij se na tako imenovani balkanski begunski poti ne dogaja nič dramatičnega, neprepustnost meja ni nič manjša, delež beguncev, ki želijo prestopiti meje, ni večji. A ne glede na to so začeli slovenski vladni politiki v zadnjih tednih ustvarjati ozračje, da prihaja nov begunski val. Od kod potreba ustvarjati vzdušje pričakovanja novega vala, s tem pa – glede na retoriko – vzdušje strahu in seveda nestrpnosti?