Anatomija poraza

Heni Erceg

16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Hrvaška

Zdaj se lahko pritoži dedu ustašu, na katerega se je ponosno skliceval med kampanjo, lahko jadikuje na grobu svojega vzornika, nacionalističnega voditelja Franja Tuđmana, lahko se sprašuje, kje se je uštel, saj je vendar samo dosledno upošteval nacionalistični nauk pokojnega predsednika in s tem uničeval temelje lastne stranke. Zoran Milanović je na volitvah doživel poraz, protislovno pa je to pravzaprav pozitivno za hrvaško levico in Socialnodemokratsko stranko. Ta se bo zdaj, potem ko se bo umaknil z njenega čela, lahko izmotala iz plašča vulgarnega nacionalizma, v katerega jo je ogrnil, volivci pa so se na to odzvali z volilno abstinenco. Zavestno so ga – dobro vedoč, da tvegajo zmago desničarske HDZ – izdali tisti, ki se svetovnonazorsko niso hoteli spustiti na raven njegovega domnevnega pragmatizma, zaznamovanega z odkritim spogledovanjem z ustaško ideologijo, uporabo protisrbske retorike, žalitvami celotnih narodov.

No, do samega konca je predsednik SDP dokazoval, da ne razume bistva demokracije niti gnusa, ki ga je precejšnja skupina volivcev levice kazala do njegovih desničarskih izpadov, zato je za poraz na volitvah obdolžil prav te volivce; posmehljivo jih je razglasil za »nežne rastlinice, ki jih moti čisto vse«. Četudi je bilo dejansko nepredstavljivo, da bi lahko zaigral možnost, ki jo je imel po osmih mesecih fašistične norije prejšnje oblasti, uničevanja, groženj in strahu ter vsesplošnega razdejanja, ki ga je povzročala desničarska HDZ. A namesto da bi zgolj držal jezik za zobmi in se lagodno sprehodil skozi kratko predvolilno kampanjo, si je zabil avtogol in oddelal večino dela za nasprotno stran. Tej je v pičlih dveh mesecih uspelo ustvariti privid, da gre za neko novo, drugačno HDZ, in tako je novi vodja stranke Andrej Plenković za kampanjo izbral tiho pot in je le elegantno trosil naokrog različne fraze. In zmagal. Prevara ali ne, to je popolnoma vseeno. S prepričljivo zmago si je zagotovil lagoden položaj, v katerem bo lahko oblikoval koalicijsko vlado, najprej z Mostom in manjšinami, vse, kar se bo v prihodnosti dogajalo s Hrvaško – če bo krenila po poti konservativne, toge desnice (verjetno bo, saj se HDZ zagotovo ne bo spremenila, razen na formalni, priložnostni ravni), pa bo imel na vesti prav Zoran Milanović.

Ker ni hotel izkoristiti neverjetne priložnosti, ki mu jo je na pladnju ponudil nasprotnik, in je iz že tako ali tako medle, klientelistične stranke napravil talca svojih slabih presoj in si jo popolnoma podredil. Stranka je nepretrgano slabela prav zaradi vodje, izključevalnega, avtističnega Milanovića, in je tudi na volitvah z veliko prednostjo zmagala samo enkrat, po v nebo vpijoči aferi, v katero je bil vpleten tedanji predsednik HDZ in premier Ivo Sanader. Vse drugo je bilo golo nategovanje mandatov, odrekanje izvirnim načelom levice in ustvarjanje velikih koalicij z ljudmi, ki s socialno demokracijo nimajo nobene zveze.

Tudi v predvolilni kampanji, v kateri je bilo opaziti samo njega, je bil dobro prepoznaven njegov značaj – bil je napadalen, nesramen do lastnih volivcev, ki jim je vsiljeval svojo tuđmanovsko, šovinistično plat, sarkastičen in žaljiv do družine nasprotnika, izzivalen do sosednjih držav. Z eno besedo, Milanović je hotel nasprotnika premagati z njegovim orožjem, biti večji Tuđman od Tuđmana in celo večji Hrvat od proustaškega ministra za kulturo Zlatka Hasanbegovića. Nazadnje je zavdal samemu sebi, njegovi volivci pa so se izkazali za pametnejše od njega, doumeli so, da jim takšen Milanović nima kaj ponuditi. In niso šli volit.

Nizka volilna udeležba, celo deset odstotkov nižja kot na prejšnjih volitvah, je vsekakor posledica vzdržnosti tistih, ki so zavrnili Milanovićevo predvolilno napadalnost, to, da je celotne narode imenoval »peščica bedniko v «, » Bal -kanci« in »Orient«. Zaradi tega ga je v resnici porazil prav tisti izobraženi, liberalni del volivcev, ki ne soglaša s proizvajanjem sovražnikov v imenu divjaškega osvajanja oblasti in svojih stališč noče žrtvovati zaradi tako imenovane pragmatičnosti gorečega politika, ki pravzaprav ne ponuja ničesar drugačnega niti boljšega od desničarske, konservativne HDZ.

Še več, ta vsaj ni ponaredek niti karikirani križanec med neomajnim nacionalizmom in liberalno levico, torej mešanica vsega, kar je Milanović uspešno združil v sebi. In zaradi tega ostal brez odločilnih glasov poštenih ljudi, ki preprosto niso hoteli izbrati »manjšega zla«.

Zdaj ga čakata odstop s položaja predsednika stranke in verjetno politična pozaba, SDP pa se bo morala lotiti dolgoročne naloge, da se iz nedemokratične birokratske partije preobrazi v vsaj dostojno liberalno stranko. Ali da preprosto utone v veliki koaliciji s HDZ, kar je med drugim ob odhodu med vrsticami predlagal tudi sam Milanović, saj gre v resnici za skupini zelo podobnih odtujenih malomeščanskih elitistov, ki ne skušajo drug drugega prekositi z resnimi programi, ampak zgolj s tem, kdo je večji Hrvat, torej nacionalist. To bi končno omogočilo tudi pojavitev avtentične levice na mestu, ki ga je leta in leta zasedala prav SDP. Kot vse kaže, pa bo Hrvaška še naprej živela v politični bipolarnosti, razpeta med impotentno lažno levico in močno nacionalistično desnico, skupini, ki ju povezuje ista sramotna politična rdeča nit – da se jima, kot se je pobahal Milanović, »fučka« za to, če se po državi razlega ustaški pozdrav Za dom spremni.