Osvobodite um

dr. Bogomir Kovač

16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Vlada Mira Cerarja je na polovici mandata. Volilni izid septembra 2014 je bil presenetljiv, za komaj ustanovljeno stranko SMC politično fenomenalen, tudi v evropskem merilu. Toda velika politična moč in prazna ekonomska vsebina sta hitro pokazali največjo hibo te vlade, karaoke vladanja in krizo identitete. Vladna sestavljenka brez ekonomskih idej, z veliko notranjepolitične preračunljivosti in zunanje upogljivosti. Dobri ekonomski rezultati in relativna politična stabilnost so bolj posledica razmer kot posledica vladne politike in jasnega hotenja. Cerarjeva vlada je svoj politični kapital zapravila, ekonomskega pa ne zna in ne zmore postaviti. Politično bo preživela, ker tudi drugi nimajo pravih ekonomskih rešitev. Toda kritičnega sporočila karaoke politike njeno intelektualno jedro ni dojelo. Ne posnemajte, temveč inovirajte!

Prva lastnost političnih karaok je instantna politika in SMC je bila izvrsten primer neverjetnega političnega vzpona od zanesenega amaterizma do težavnega profesionalizma. Ni bila niti družbeno gibanje niti ni imela institucionalnega jedra, v treh mesecih je iz nič požela najboljši volilni izid s 36 mandati. V svoji politični heterogenosti in ideološki sivini je Cerar sejal predvsem moralno upanje, političnoekonomskih rešitev pa ni imel. Zato je bila kadrovska politika edina prava rdeča nit, iskanje ljudi za zasedbo državnih in strankarskih funkcij primarni politični cilj. Usodni niso bili notranji razkoli (Jambrek, Dobovišek …) ali zunanje kadrovske zadrege (vlada, SDH, DUTB, NLB …), največja Cerarjeva napaka je navidezni uspeh, odhod Bulčeve kot osrednje vladne figure v Bruselj. Permanentna avdicija za politične karaoke je postala temelj reprodukcije moči SMC. Na slovenskem političnem trgu je bila v tem bolj podobna Janševi SDS kot želeni podobi nekdanje LDS.

Če je prvi problem političnih karaok kadrovski nabor, pa je jedro problema, kako s posnemanjem drugih ustvariti lastno prihodnost. Cerarjevi v ničemer niso bili izvirni, ne v kreaciji ekonomskega sistema, ne razvojnih in ekonomskih politik, ne v zunanji in ne v notranji politiki. Vlada je preprosto posnemala dosedanje rešitve in sprejemala evropska priporočila. EU pa je živela od protikriznih imitacij enotnih varčevalnih politik in strukturnih reform. V političnih karaokah ni milosti. Če ponavljate pravila drugih, živite zgolj imitacijo svojega političnoekonomskega življenja.

Prvi Cerarjev mednarodni obisk je bil v Berlinu, postali smo imitatorji nemške politike, zastopniki njihovih mednarodnih interesov. Mramor v razmerju do grške krize, Cerar in Györkösova pri slaboumnih mejnih ograjah, Erjavec je ostal brez potrebne kritične refleksije do zunanjepolitičnih tem (migracije, vojaške krize, Rusija), Nato in vojaške parodije so še vedno anatema. Nimamo jasnih stališč do eksistencialne krize EU, nenehno ponavljamo, da bi bili radi za vsako ceno na slovitem vlaku Berlin– Pariz, drugi nas potiskajo na Orient Expres proti Balkanu. Posnemanje drugih ne prinaša uspeha, niti v obljubljeni deželi evropskih karaok.

Cerar ponuja tri pozitivne strani svoje vlade, gospodarsko rast in manjšo brezposelnost, konsolidacijo javnih financ in neravnotežij ter politično stabilizacijo države. Osrednji vladni načrt je bila političnoekonomska konsolidacija države, interni politični cilj preživetje prvega polčasa mandata. Oba cilja sta uresničena, zasluge pa so deljene, podobno tudi legitimnost vladnega početja. Večine ekonomskega zasuka ne moremo pripisati vladnim politikam, temveč zunanjim okoliščinam, trdoživosti podjetij in menedžmenta, vsaj prvo leto tudi lokalnega »keynesianizma«. Politična umiritev pa je bolj posledica splošne politične bede z desne in leve, ko vsi čakajo na napake drugega in nihče nima rešitev. Nedvomno se je stanje javnih financ izboljšalo, toda ves vladni konsolidacijski načrt ohranja začasne in ne dolgoročne ukrepe. Vse rešuje gospodarska rast, ne pa strukturne spremembe in reformni zamah vlade. Slovenija je v obdobju 2015–2019 znotraj gospodarskega cikla, tveganja, povezana z reformami, razvojnim in operativnim menedžmentom, pa ostajajo. Slovenija potrebuje infrastrukturni poteg in novi politični inženiring, pravo mešanico ekonomike povpraševanja in ponudbe.

Politične karaoke poznajo preprosto pesem. Svoboda izbire je samo druga stran razmer, ko nimamo več česa izgubiti. To je lahko vodilo Cerarjeve administracije v prihodnje. Pri karaokah eksperimentiranje krepi zaupanje. Leta 2011 je Slovenijo presenetil Hausmannov atlas ekonomske kompleksnosti. Štiri leta kasneje smo še vedno na zavidljivem 11. mestu, v družbi najboljših. Ekonomska kompleksnost meri produktivni output države, izvozno diferenciacijo in poslovno uporabo znanja. Nizozemska je na tem temelju zgradila svoj razvojni koncept, mi mlatimo prazno slamo z dolgoročno vizijo države. Ne gre za specifičen ekonomski vidik razvoja države, temveč za kompleksen indeks, ki je lahko primerjalno najboljši temelj za oblikovanje strategij, razvojnih politik in ukrepov te vlade.

Seveda, Janša se je kot slavni politični strateg pri karaokah uštel, kljub glasbeni nadarjenosti ožjih sodelavcev. Nadaljuje s starim orožjem interpelacij, ki pa zgolj krepijo samoobrambne mehanizme Cerarjeve vlade. Na političnem trgu je preprosto treba ponuditi nekaj novega, da bi volivci to kupili. To so dokazale hrvaške volitve in tudi zmagoviti HDZ, veliki zgled domače naveze SDS in Slovenske škofovske konference.

Cerarjeva dilema je tu samo ena, ekonomski odklop ali politični izklop. Sporočilo političnih karaok je preprosto. Nobenega posnemanja, nobenih omejitev. Vlada ima še vedno neverjetno parlamentarno moč, trenutni politični vrh RS vendarle sestavljajo akademiki ljubljanske univerze. Osvobodite svoj um, vse drugo bo v svetu karaok prišlo samo po sebi.