EU pred politično implozijo

dr. Bogomir Kovač

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Evropski vrh v Bratislavi je prinesel dokaz, da vladajo v EU permanentne izredne razmere. EU ima vse lastnosti političnega zatona. Institucionalni sistem ni sposoben reševati kriz kljub nenehnim inovacijam, politične elite se namesto v ukrepih utapljajo v novih iluzijah. EU je od spodaj videti arogantna in odtujena, od zgoraj navzdol pa zaradi interesov članic destruktivna. Dejansko je EU ogrožena, ker se ne zmore ekonomsko prilagoditi in politično obvladati. Potrebovala bi korenit političnoekonomski zasuk, zmore pa zgolj politično sprenevedanje. Občutek nemoči se stopnjuje, entropija narašča. EU je pred politično implozijo. Vprašanje je samo, kdaj in kako, z mirno rešitvijo ali novo vojno.

Danes ni več nobenih dvomov. EU se je skvarila. Velika kriza je razkrila blasfemičnost njenih nedorečenih institucij in nemoč vodenja, nima niti pravih orodij niti odgovornosti za svoje preživetje. Dejansko gre za pomemben ekonomski poraz »neoliberalnega tržnega gospodarstva« in veliko politično diskreditacijo »zahodne demokracije«. Kriza je danes predvsem politična, postaja tudi vse bolj varnostna, vse bližje smo konfliktom kot povezovanju. V Bratislavi nihče ni več skrival kart. Juncker govori o eksistencialni krizi EU, Merklova o kritični točki njenega preloma, Tusk je vsem razposlal dramatično pismo. Hkrati pa je Bratislavsko deklaracijo Renzi razočarano označil kot fantazijski spis, Orban kot naivno samodestrukcijo Evrope. Dokaz več, da je EU na nevarnem brezpotju praznih idej in ukrepov, ne pa na križišču znanih poti in težkih odločitev.

Srečanje je prvič po štirih desetletjih minilo brez Velike Britanije, prvič po letu 2010 ni bilo v Bruslju in prvič so prevladale varnostne in ne ekonomske teme. Bratislava simbolizira kraj, ko so politični voditelji in evrokrati morali priznati, da gre za preživetje unije, v katero verjame vse manj ljudi. To zadeva tako nemoč glede vzpostavitve supranacionalne tvorbe (federalna politična EU) kot tudi vse bolj problematično koordinacijo »postnacionalnih« članic (EU kot enotni politični trg). Bratislavska deklaracija še vedno poudarja temeljne vezivne vrednote (mir, varnost, demokracija, blaginja), stavi na skupne prednosti (enotni trg, evro, »schengen«), celo na kulturno dediščino. Vse, kar potrebujemo, je več komunikacije in zaupanja, kajti ponudba rešitev je dobra in pravšnja. Migracijsko krizo naj bi obvladovali schengenska pravila, skupen mejni nadzor in dogovor s Turčijo. Večni boj s terorizmom zagotavlja boljše sodelovanje varnostnih služb, informacijski sistem in krepitev vojaških sil Nata, zlasti na vzhodnih mejah EU. Ekonomski razvoj naj bi omogočale dosedanje rešitve monetarne, fiskalne in bančne unije, celo širitev investicijskega sklada (EFSI 2.0.). Kot da je bratislavsko vodilo dosedanja pot EU iz votlega v prazno.

Tuskovo »bratislavsko pismo« ima nekaj več vsebine kot Junckerjeva prazna retorika o »več Evrope«. Tusk priznava, da protievropske sile dobivajo moč, hkrati države zahtevajo in potrebujejo posebne obravnave. Zato je brexit dejansko simptom zahtev in pričakovanj držav, hkrati pa podoba postopnega umiranja EU. Toda kaj EU sploh želi in zmore, kako servisirati izstope in uravnotežiti pravice in obveznosti držav, članic in drugih? Britanski evroskepticizem postavlja v ospredje tudi evropske dileme, problem nacionalnih interesov, varnosti nacionalnih meja, kulturne posebnosti drugačnih načinov življenja. Stabilnost in varnost postajata za Evropejce celo pomembnejše vodilo kot ekonomske in socialne rešitve. Dokler EU ne moremo spremeniti v federalno državo, moramo doseči boljše sodelovanje. Ključ razvoja EU je torej na nacionalni ravni. EU določa zgolj razvojne prioritete, ukrepi in rešitve pa so vedno v rokah članicah.

To je pomembno spoznanje. EU je kompleksna politično-ekonomska tvorba. Njena temeljna slabost je, da nima niti sredstev niti pravih orodij za ukrepanje. Zato je v krizi po letu 2008 politično in ekonomsko odpovedala. Ponuja zgolj iniciative in skupna pravila, toda konkretni ukrepi so na državnih ravneh. Zato ljudje vse manj zaupajo v EU in vse bolj stavijo na nacionalne države. Dejstvo je, da migracijska kriza in terorizem sejeta večjo negotovost in strah kot fiskalna kriza in brezposelnost. Širitev in poglabljanje EU postajata manj pomembni od skupne varnosti in vojaške obrambe. Toda ekonomske rešitve povezujejo, varnostne razdvajajo. Od tod vse več političnoekonomskih in ideoloških delitev znotraj EU, »duh Bratislave« žal ni podoba evropske miroljubne koeksistence.

Kako torej EU zopet napraviti veliko in pomembno? Zaupanje ljudi si lahko EU pribori s konkretnimi rešitvami. Migracijsko krizo lahko obvladuje, če bo aktivno reševala krizna žarišča, servisirala migracijske tokove in prevzela skupno odgovornost za zaščito meja EU. Toda Grčija in Italija sta tu osamljeni, notranje fizične ograje med državami EU pa se množijo. Evro zahteva bančno in fiskalno unijo. Toda finančna unija ne more postati nadomestilo za razpad socialne unije, česar ne razumeta niti EK niti ECB, ki še vedno stavita na neoliberalne protikrizne ukrepe. Danes je jasno, da EU potrebuje skupne infrastrukturne projekte, od logistike, informatike do znanja. Šele konkretni ukrepi, razvojne politike in strategije v imenu in na račun EU bodo okrepili zaupanje v skupne institucije, odločanje in odgovornost. Centralizacija ekonomskih tveganj je ključ za preboj politične ideje o evropskem demosu. Brez tega pa je EU mrtva.

Državljani Evrope so se zbrali tudi v Bratislavi, v leseni katedrali miru in upanja. Tu so demonstrirali znameniti Gramscijev »pesimizem inteligence in optimizem volje«. Demokracijo EU lahko zaženejo avtonomne pobude, številna delovišča državljanov Evrope. To so majhne reči, toda za zdaj edino upanje sprememb.